marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Pravljica: Božična zmešnjava

Fotolia

Daleč daleč, čisto blizu Severnega tečaja, kjer je vedno zelo mraz, kjer so dnevi kratki in noči dolge, stoji velikanska hiša, v kateri živi Božiček. Za hišo je topel hlev za jelene, ki vlečejo njegove sani prek širnega neba, in pod hišo ogromne delavnice, v katerih živijo palčki. Palčki v svojih delavnicah izdelujejo darila najboljše kakovosti, ki tiste najbolj pridne otroke na božični dan čakajo pod smrečico.

Božiček je nekaj dni pred Božičem, ko so palčki že zavijali darila, prebiral pisma otrok in premišljeval. Za pridne veljajo tisti otroci, ki vedno ubogajo in spoštujejo svoje starše, pomagajo starejšim in imajo zelo radi svoje brate in sestre, ljubijo živali in ne uničujejo narave. Poleg tega ne pojedo veliko sladkarij in imajo najrajši zelenjavo ter sadje in pijejo predvsem vodo, največ časa pa preživijo na svežem zraku in ne za računalnikom. A zakaj si potem vsi želijo igralnih konzol in igric, nihče pa recimo žog in sani? Vsi bi imeli največje čokolade, nihče pa sklede jabolk? In zakaj se vse do Severnega tečaja tolikokrat sliši kričanje staršev, ko jih otroci ne ubogajo? Zakaj je tolikokrat slišati jezne krike otrok, ki niso dobili točno tistega, česar so si želeli - in takoj?!

Morda pa bi letos otrokom prinesel darila, ki si jih NE želijo? Tako ali tako mu je vedno hudo pri srcu, ko kasneje vidi, kako grdo otroci delajo z igračami. Njegovi zvesti pomočniki, palčki, se vse leto trudijo in izbirajo najboljši les in druge surovine, ki so prijazni do otrok in jim ne morejo škodovati. Režejo, brusijo, barvajo, gladijo, rezbarijo, oblikujejo - le, da bi bili otroci srečni in veseli. A zgolj prvi dan. Potem igrače ostanejo v kakšnem kotu ali pa jih kdo pohodi, vrže ob tla in uniči. Potem romajo v smeti. Še dobro, da vsega tega ne vidijo njegovi palčki! Božiček je sicer že slišal, da v Afriki in v revnejših državah igrače izdelujejo tudi otroci. Otroci vstanejo sredi noči in se ne gredo crkljat k staršem, ampak gredo v tovarno, kjer delajo od jutra in vse do noči. Narediti morajo zelo veliko in to hitro, zato igrače niso najboljše, ampak saj je vseeno – na koncu se bodo tako ali tako uničile! Mogoče pa bi začel »pridne« otroke obdarovati s temi igračami? Palčki bodo sicer žalostni, ker bi darila le še zavijali, ne pa tudi izdelovali, a morda bi bilo tako bolje.

Božiček je naredil nekaj požirkov vroče kave in segel v skledico s slastnimi vaniljinimi in orehovimi rogljički, ko se je spomnil na svojo sladkorno bolezen. Ja, ja, leta slastnih piškotov in polnomastnega mleka terjajo svoj davek. Tudi trebuh mu je zrasel in le stežka še vstane iz svojega fotelja. Celo število jelenov v vpregi je moral povečati s 7 na 15! Na saneh kmalu ne bo več prostora za darila in ljudje bodo morali delati širše dimnike, saj se s svojim obilnim trebuhom sicer ne bo mogel več spustiti skoznje in pustiti daril pod drevescem. Eh, ko pa ga od smrečice slastne dobrote vedno premamijo v kuhinjo, kjer ga čakajo slastni piškoti, medenjaki, rulade, kolači, torte… Tu in tam se je pregrešil, a zdaj mu je zdravnik zabičal, da se ne sme več. Mamice in otroci bodo letos gotovo žalostni, saj se vedno potrudijo in mu pripravijo dobrote – mislili bodo, da niso dobre!

In zakaj sploh jelenja vprega, sani? Saj smo vendar v 21. stoletju, ko bi morali že živeti na Luni! On pa sedi na saneh, izpostavljen vetru, mrazu, sneženju ali dežju, in naslednji dan je vedno prehlajen. Lahko bi dobil nekaj tovornjakov ali letalo. Ja, to bi bilo lepo – pobarvali bi ga v rdeče, da bi vsi vedeli, da prihaja. Jeleni bi bili žalostni, ker bi izgubili svojo službo, a najbrž imajo tudi oni dovolj tega, da celo leto ne počnejo nič, potem pa morajo v eni noči prepotovati svet in vleči prek neba težke sani s še težjim Božičkom… In nenazadnje: na letalu bi imel lahko redne obroke, masažo, bilo bi prijetno toplo! Božiček je kot kak muc veselo zapredel ob sami misli. Veliko in udobno letalo, pa dolga kolona tovornjakov z darili, zanj osebno pa velika limuzina, morda super športni avtomobil ali kakšen motor… Vedno si je želel motor!

Saj res – zakaj pa on nikoli ne dobi daril? Dobro, slaščice in mleko, to so neke vrsta darila, ampak… Tudi on ima želje, tudi on se vse leto trudi. Nosi in daje, dobi pa le prehlad, sladkorno bolezen, vnetje ušes in vsako leto večji trebuh. In kako naj gre med ljudi?! Vsi ga poznajo in vsi si od njega želijo le daril. Kako rad bi si obril brado in oblekel kaj drugega, kot rdeče! Šel bi ven, zabaval bi se, spoznaval ljudi, ki ga ne bi prepoznali.

Božiček je bil vse bolj razočaran in jezen, med prsti je mečkal pisma otrok in jih metal v koš. Dovolj ima božiča, dovolj ima pisem in želja! Obril se bo, preoblekel in odšel v svet!

Tedaj pa je zunaj zagrmelo! Električna nevihta? Jelenom niso bile všeč, palčkom tudi ne. Nekaj na strehi se je zatreslo in se spustilo v dimnik. Miklavž? Dedek Mraz? Ali mu kdo nagaja? Božiček je nestrpno pogledal v dimnik. Veliko sobo, v kateri je Božiček prebiral pisma, je nenadoma preplavila mavrična svetloba, kakršno je nekoč, davno tega že videl.

»Božiček, me ne poznaš? Se me ne spomniš? Jaz sem, Božični duh!« se zasliši glas vse naokrog. »Vidim, da si pozabil na lepote Božiča! Druženje in veselje, šele potem obdarovanje. Da, nisi edini, tudi ljudje so pozabili na to. Božiček si in sodiš na sani z jelenjo vprego, ki v eni noči prepotujejo cel svet in naenkrat dostavijo vsa darila. Darila, ki jih izdelajo palčki in so najboljša mogoča! Otrokom, ki živijo v revščini, pa rajši odnesi vso hrano in pijačo, ki je ne moreš zaužiti. Ti otroci nimajo hrane in nimajo denarja, se ne morejo igrati, temveč morajo delati. Za razliko od tebe, ki delaš le en dan na leto – sicer pa posedaš tukaj, ješ mastno hrano in piješ kavo ali srkaš pivo! Božiček, hinavski postajaš! Sam lahko storiš največ zase – začni se zdravo prehranjevati, telovaditi in manj nergaj! Samo tebi je dano, da boš živel večno in da boš vedno enako star. Živel boš, dokler bodo ljudje dobri, prijazni in hvaležni… Dokler bodo verjeli vate in v čudeže. Saj še veš, kaj so ti božični čudeži?«

Božični duh je izginil ravno tako, kot se je prikazal – s kar nekaj hrupa in glasnim gromom. Božiček je obsedel v svojem udobnem fotelju. Mar je res že tako star, da je pozabil, zakaj se veselimo božiča in njegovega obiska?

Matic Slapšak