marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Kako sem dobila dva mladiča

Pošlji prijatelju

IngvezijaFotolia

Vsak človek, ki je starš, se bo zagotovo strinjal, da ti otroci obrnejo svet na glavo. Če se še dan prej sprašuješ, kakšno je najboljše zdravilo za mačka, se po tistem usodnem plusku začneš panično izogibati alkoholu in pasivnemu/kajenju, na koledar pa delaš kljukice, da veš, da si tisti dan že popila tabletko s folno kislino. Že sama nosečnost je svet zase, ko pa se rodi nov človek, se z njim pojavijo nove vrednote, ali pa s prvih mest preženejo tiste, pri 28ih letih najpomembnejše. Pomembno je pohiteti iz službe, da ujameš popoldansko sonce za sprehod; prvega decembra okrasiš novoletno jelko (tako pričaraš pravljično vzdušje in otrokom privzgojiš pogojni refleks, da se mu ob omembi decembra pred oči takoj narišejo tradicionalni družinski kokosovi piškoti); namesto odmetavanja snega pred hišo rajši zraste snežak; februarja nikakor ne zamudiš nabiranja prvih zvončkov in poleti obešanja češenj za uho, jeseni pa kostanjevega piknika v vrtcu.

V osnovi nisem tip za otroke. Nikoli nisem skakala mamicam v vozičke in zraven neumno brbljala, ni se mi dalo loviti in se skrivati s triletniki, odgovarjati na stoti zakaj petletnika ... Pa imam kljub temu dva mladiča in poporodni hormonski koktejl je povzročil, da sem začela početi vse zgoraj omenjeno. Želiva si še tri, kar dejansko pomeni, da bova imela še enega, ker trije še gredo v avto. Moj dedek pa je pripomnil, da so vse dobre stvari v življenju tri.

Noben ni bil »nezgoda«, čeprav je bil drugi skrbneje načrtovan kot prva. S starševstvom danes tako dolgo odlašamo, da imamo prej sive lase, kot otroke. Naši starši so nam celo življenje vbijali v glave, da se moramo šolati, dobiti dobro službo, kjer bomo lepo zaslužili, stanovanje in dobro situiranega partnerja, saj nam to zagotavlja prijetno in udobno življenje. To smo vzeli precej resno, še posebej, kar se udobja tiče. Zato me danes vsi čudno pogledajo, ko povem, da bova imela tri otroke. Ko nadaljujem, da potem morda še ne bo vsega konec, jim malodane padejo oči iz jamic. Odvisno od starosti sogovornika, se potem začnejo pripombe: »Kam jih bosta pa dala?«, »Sem gledala Tednik; prispevek o družini s šestimi otroki. Kaj jih pa toliko delata, če jih ne moreta preživljati?«, »Kako boste pa šli še kdaj na počitnice?« Skratka: nešteto predsodkov, po drugi strani pa ponos v glasu, ko poslušam o njihovih popolnih edinčkih.

Otroci so naša naložba v prihodnost. Moj velikokrat pripomni, da si želi, da bi bil kateri neambiciozen po njemu in bi ostal doma, jaz pa ga spomnim, da bo morda kateri malo nor po meni in bo izobrazbo uporabil tako, da bo čim lažje šel skozi življenje. Važno je, da bo naša hiša vedno polna. Zdaj otroškega smeha, igre, ihtavega joka, kasneje najstniške glasbe, debat in prepirov, da si bova končno zaželela malo miru, ki ga bo prekinjalo nedeljsko žvenketanje krožnikov in pribora ter sproščenega klepeta. Seveda upava tudi na še več otroškega smeha, kajti v tistih letih bo tudi nama šlo že malo na otročje…

Zanimivo je, kako ljudje sprejemajo dojenčke. Prvič so me že v nosečnosti vsi nosili po rokah, crkljali in razvajali. Ob rojstvu sem vsak dan dobila toliko voščilnic in daril, da jih je moj z vsakega obiska komaj odnesel in smo tiste rumene vrečke od pošte še nekaj mesecev uporabljali kot vreče za smeti.

Druga nosečnost ni bila tako razburljiva. Vsake toliko je kdo pokimal, češ: »Raste, raste, trebušček!« Zdaj je mali star dober mesec, vrečke za smeti pa kupujem.

Vsak človek, ki je starš, se bo zagotovo strinjal, da ti otroci obrnejo svet na glavo. Vendar bi se kljub temu še enkrat odločila enako. Že nekaj let prej.

Oglašujte pri nas