marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Materinstvo – navade pri nas in drugod

Fotolia

Kultura, religija in tradicija se spreminjajo od dežele do dežele, tudi takrat, ko govorimo o otrocih, nosečnosti in porodu.

Preproste razlike

Matere v manj razvitih državah imajo običajno pogostejši telesni stik z dojenčkom, saj ga imajo ves čas v naročju ali ga nosijo ob svojem telesu. V razvitem svetu je tega naravnega stika manj, saj otroka raje položimo v voziček, da imamo proste roke in nam ga ni treba nositi.

V kar dveh tretjinah sveta je v navadi, da dojenček spi v isti postelji skupaj z materjo, »napreden« svet pa se temu odreka - ker lahko otroku privoščimo lastno posteljico, pa tudi zato, da spimo udobneje. Pediatri svetujejo, da naj bi otrok spal v lastni posteljici, saj se s tem zmanjša možnost nenadne smrti v posteljici, vendar so s tem naši otroci prikrajšani za nežnost dotika in toplino naše kože.

Razlike so tudi med razvitimi deželami. V ameriški zvezni državi Južna Karolina na primer ni dovoljeno, da bi nosečnice uživale alkohol, saj to škoduje nerojenemu otroku, v Franciji, ki je znana po dobrem vinu, pa velja, da naj bi nosečnice pile rdeče vino, ki je bogato z antioksidanti in dobro za kri.

Kaj pa dojenje? Marsikje matere dojijo zelo dolgo, saj druga hrana ni tako lahko dostopna. Pri nas se dojenje spodbuja, ker je tako z medicinskega kot psihološkega stališča najboljše, kar lahko nudimo otroku. Novorojenčka nam tako že v porodni sobi položijo na prsi in nam pomagajo, da ga takoj podojimo. Drugače pa je v Indiji – tam so prepričani, da je prvo mleko nečisto in mora dojenček počakati na pravo mleko.

Navade so različne tudi glede tega, kako in kdaj poimenujemo svojega otroka. Pri nas je v navadi, da damo otroku ime že v porodnišnici. In tako, kot mu damo ime, mu damo tudi priimek – otrok ima lahko priimek po materi, po očetu, po obeh, ali pa si ga lahko tudi kar izmislimo. Če odidemo na skrajni sever Evrope, na Islandijo, pa je čisto drugače. Tam otroka ne poimenujejo ob rojstvu, temveč si vzamejo mesec dni časa; tako jim imena ni treba izbirati že med nosečnostjo, temveč se lahko z otrokom najprej spoznavajo in ga poimenujejo z imenom, ki mu pristaja. Nenavadni pa so tudi glede priimkov. Če je oče Larus Gudmundsson, se otrok ne bo pisal Gudmundsson, temveč Larusson (če je deček) ali Larusdottir (če je deklica). Priimek pri njih namreč nastane tako, da očetovemu imenu dodajo »son« (sin) ali »dottir« (hči). Če bi priimek torej prevedli, bi se glasil »Larusov sin« oziroma »Larusova hči«.