marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Lastnosti dobre slikanice

Pošlji prijatelju

mama bere slikanico hčeriFotolia

Kakšne slikanice izbrati za najmlajše? Se je dobro držati slovenskih klasik, na primer »Muca copatarica« in »Maček Muri«, ali poseči po modernih knjigah kot so »Bi se gnetli na tej metli?«, »Krtek Gregor in košček neba«, »Lisjak iz teme«, »Bežite vsi, tiranozaver si kosilo lovi!" … Klasične slikanice imajo gotovo posebno vrednost, sicer se ne bi tako dolgo obdržale med najbolj priljubljenimi in spremljale vedno več generacij. A tudi nove slikanice so izjemne, poleg tega pa je besedilo nekoliko bolj prilagojene otroškemu dojemanju sveta. Izberite torej ene ali druge – glavno, da so kakovostne in bodo otroku privzgojile ljubezen do branja in knjig.

Dialog, vreden Oskarja

Glavni interpret teksta v slikanici boste seveda vi, zato je dobro, če dialogi temeljijo na zabavnih karakterjih, za katere takoj veste, kakšen glas in kakšen način govora jim boste namenili. Takšno branje bo precej enostavnejše in tud precej bolj zabavno kot branje pogovorov, ki so dolgočasni že zato, ker ne veste, kako točno naj bi se posamezen karakter »oglašal«. Prav tako naj bo besedilo takšno, da pri interpretaciji pomaga – če bo imela vrana besedilo, v katerem je pogosta uporaba glasu R, boste lažje krakali, kot če je prevod narejen tako, da se izgubi zvočnost.

Ponavljanje, ki se zdi kot poezija

Otroci obožujejo ponavljanje – starši pa običajno niti ne. Torej posezite po zgodbah, kjer je nekaj ponavljanja in rim, vendar ne »rim za vsako ceno«. Zlasti pri prevodih otroških del je pogosto, da so rime vsiljene, da je prevajalec iskal besedo, ki se vsaj približno rima, pa četudi ni najboljša … Nenazadnje pa rime sploh niso nujne. Če imate v knjigi junaka, ki vsake toliko pove en in isti stavek, bo učinek enak.

Lahkotnost pri moralnih naukih

Knjige naj bi otroke učile, vendar ni nujno, da so nauki v zgodbah eksplicitno zapisani. Saj veste – knjiga, ki pravi »to moraš in tistega ne smeš«, je enostavno »zatežena«. Prav je, da knjiga poudari prave vrednote, vendar naj se te kažejo skozi dejanja, ne pa skozi besedilo. Veljati mora enako kot v realnem življenju: dejanje je vredno več kot tisoč besed. Knjiga naj torej ne zapiše nauka »ljudje smo različni«, temveč naj to predstavi skozi dogajanje in ilustracije.

Komičnost neprimernega obnašanja

V pravem življenju vrtanje po nosu ali skakanje po postelji nista nekaj, kar starši odobravamo. V knjigah pa je povsem drugače – junaki, ki počnejo vse narobe, so tako zabavni, da se otroci nasmejijo do solz, a še vedno prav dobro vedo, da je takšno obnašanje napačno. Saj veste – gusarska papiga, ki je v zgodbi ukradla klobase, ker je mislila, da je pes (in jo odnesla brez kazni), nima prav nič opraviti s tem, da otrok odraste v človeka, ki se nekega dne odloči oropati banko.

Primeren odnos do sorojencev

Tekmovalnost med sorojenci je prisotna v vsaki družini – in realnost je že tako včasih dovolj naporna, zato je ne velja še spodbujati s knjigami o »trapastih dojenčkih« ali »pokakanih malih bratcih« ali »zoprnih mlajših sestricah«. To je trend, ki ga na televiziji otroci vidijo v mnogih risankah, zato norosti nikar ne dovolite še pri knjigah. Naj bodo prijazne ter otroke učijo, da so bratci in sestrice najbližji prijatelji za vse življenje, zato se je treba potruditi in jih ceniti.

Ilustracije, ki nadgradijo zgodbo

Stil ilustracij je lahko takšen ali drugačen – od povsem stripovskega do »pocukrano sladkega«, vendar to niti ni pomembno. Oglejte si raje, ali slika pove več, kot pove tekst. Na njej naj bodo narisane stvari, ki v tekstu niso omenjene, da jih bo otrok lahko sam odkrival ter razmišljal, kako so povezane z dogajanjem v zgodbi. Oglejte si tudi izraze na obrazih karakterjev – ti naj bodo tisti, ki povedo, da je junak vesel, žalosten ali zaskrbljen, kajti nobene potrebe ni, da bi to povedal tekst. Tudi v realnem življenju ljudje ne povemo vedno, kakšni so naši občutki – otrok lahko reče »Na počitnice grem!« in ima pri tem usta raztegnjena v nasmešek od enega do drugega ušesa, zato vemo da je srečen, ne da bi nam to moral dobesedno povedati.

Zgodba, ki vam naredi cmok v grlu

Prave zgodbe bodo tudi vas včasih nasmejale do solz, še bolj pogosto pa boste zaradi njih dobili cmok v grlu. Pa ne zato, ker so žalostne, temveč zato, ker so preprosto lepe. Prav nič nenavadnega ni, če se vam bodo ob kakšni zgodbi o prijateljstvu orosile oči. To je dober znak, ki kaže, da ima zgodba vse elemente, ki ne smejo manjkati v odlični pripovedi – takšni, s katero tudi ob preprostem besedilu za otroke dosežemo očiščenje in obogatimo svoje srce.

Oglašujte pri nas