marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Bonbonjera

Pošlji prijatelju

DrejcDrejcDrejcDrejc

»Življenje je kot škatla čokoladnih bonbonov…« Prispodoba o bonbonieri, iz kultnega filma o Forrestu Gumpu. Zdi se kot neka nevidna rdeča nit v življenju slehernika. Nisem filmofil, se pa občasno zgodi, da kakšna izmed filmskih zgodb ostane globoko vtisnjena med mojimi možganskimi vijugami. Vsakdo si kdaj zaželi, da bi na trenutke obrnil hrbet bremenu kaotične realnosti in zgolj tekel, daleč stran od vsega, sploh ni pomembno kam. Z glavo, osvobojeno kakršnegakoli balasta. Čistilni prepih in hkratno polnjenje baterij, ki ga dandanes s pridom uporabljajo tudi v raznih terapevtskih skupinah kot obvezni sestavni del osebnostne rasti.

Kadar se spontano prepustiš toku življenja, brez pretiranega razmišljanja, kalkulacij in obremenjevanja z visokoletečimi ideali, se ti pravzaprav lahko zgodijo najlepše zgodbe. Pišejo jih trenutki, ki jih bolj refleksno kot pa razmišljujoče ujameš ravno takrat, ko jih najmanj pričakuješ. Le tiste nevidne tipalke je potrebno imeti vključene. Forrest je novodobna različica Malega princa: radoveden je, človeške neumnosti pa ne dojame. Potrebno je gledati s srcem, za to ne potrebuješ nadpovprečnega inteligenčnega kvocienta. Najbrž so si psihologi zaradi tega umislili še čustveni količnik, a po mojem mnenju so ga vse preveč kulturološko omejili na tisto, kar trenutno velja kot skupek moralnih in etičnih vrednot. Kar je še huje, podrobnejša brskanja so pripeljala do zaključka, da sta si količnika pri posameznikih obratno sorazmerna – večji IK, manjši ČK. Skratka, tisti z visoko inteligenco se praviloma slabše obnesejo v privatnem življenju, partnerskih odnosih, družini. To pa je zgolj splet okoliščin, ki jih narekuje družba.

Je torej bolje biti pameten ali srčen?

Kadar v družbi padajo debate o tem in onem, moji sogovorniki pravzaprav ne dojamejo, kako resno in iz vseh mojih globin čutim relativnost in nepomembnost vsega okoli nas. Pravzaprav zmorem z lahkoto enako razumeti razmišljanja in dejanja sodečega in obsojenega, vernika in ateista, mojstra in neveščega. Vsak je našel svoj prav. Einsteinu in podobnim ne sežem do gležnja, ampak dejstvo je, da je tako v fiziki kot v čisto vsakdanjih banalnostih vse tako zelo relativno, odvisno od gledišča. In ker s kruto relativnim kaosom čutna in krhka človeška bitja težko shajamo, smo si za osmišljanje obstoja, odkar sploh obstajamo, postavljali precej neumna pravila in meje. Tako sladka mi je tista Albertova misel o neskončnosti vesolja in človeške neumnosti, pri čemer resno dvomi v neskončnost prvega. Čudni smo, človečki, težko najdemo svoj notranji mir, smisel in košček sreče pod soncem. In tisoče je stvari, ki nas vsakodnevno potencialno delajo nesrečne. Odvisniki smo od sreče, vsak si jo po svoje išče in dozira. Blagor nevednim, torej.

Nisem ne prva ne zadnja, ki ji gredo razmišljanja nekoliko dlje kot do sosedovega avta, marsikdo s širjavami v glavi je svoja že izlil v znanstveni ali umetniški obliki, filmi so zgolj ena izmed interpretacij. Namen umetniškega dela je, da ti zleze pod kožo in ti da razmišljati. Morda se tudi iz tega, spontano vzniklega razloga, sama ukvarjam s fotografijo. No, z definicijo umetnosti se lahko ubadate sami. Saj veste, tisto o relativnosti? Spomnim se meni sicer manj ljubega trilerja z naslovom Kocka - tam skupinica različno sposobnih posameznikov rešuje morilske uganke kockastega blodnjaka, v poslednjem kadru pa svetlobo ugleda edini preživeli: mentalno prizadet. Najbrž nekoliko neskladno s pričakovanji gledalca? Ampak tako je, morda je ravno v tem lepota obstoja …

»… nikoli ne veš, kaj boš dobil!«

V kolikor se z mano ne strinjate, še vedno lahko mirne duše zapojete tisto: »Življenje je kot kurja lojtra, ... tralalalala«.

Oglašujte pri nas