marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Velikonočni zajček

Fotolia

Velikonočni zajček je po izvoru moškega spola, zato je nekoliko nenavadno, da nese jajca oziroma pirhe – pravzaprav pa zajci sploh ne nesejo jajc! In kako je ta kosmatinec, ki ga ima večina ljudi na podeželju za vrtnega škodljivca, sploh našel svoje mesto v največjem krščanskem prazniku, ko pa nima z Jezusom prav nobene povezave? Morda se vse skupaj zdi res nenavadno, a ljubek kosmatinček, ki je lahko oblečen v hlače in pokrit s slamnikom, v rokah pa drži čopič za barvanje pirhov, nam je gotovo vsem segel do srca.

Velikonočni zajček naj bi v noči pred veliko nočjo prinesel pirhe, sladkarije in (v modernem času) tudi igračke, ter jih pustil v košarici na dogovorjenem mestu, ali pa skril nekje v hiši ali na vrtu, da jih otroci zjutraj poiščejo. Nič čudnega, da se je tako »prijel« - nenazadnje se je tudi Božiček uveljavil zgolj zato, ker se je zaradi daril in dobrodušne narave tako priljubil otrokom. Pridni otroci, ki izdelajo gnezda in jih nastavijo zajčku (danes so gnezda zamenjale košarice), se torej lahko veselijo, da bodo zjutraj našli nekaj pirhov in sladkarij.

Zajček? Ljubka ideja!

Zajčka, ki prinaša pirhe, so si izmislili v Nemčiji, od koder se je hitro razširil tudi drugam. Prvič je omenjen v delu Georga Francka von Frankenaua, ki govori o velikonočnih jajcih (delo je v latinščini, naslov »De ovis paschalibus«). Frankenau opisuje alzaško navado, da jajca prinese zajec, prav tako pa tudi že opozarja, da ima lahko pretirano uživanje kokošjih jajc negativne učinke na zdravje.

Zajci (in tudi jajca) bi bili od nekdaj simbol plodnosti – že v poganskih časih. To pravzaprav sploh ni presenetljivo, saj še danes uporabljamo precej z zajci povezanih rekov, ki namigujejo na hitro množenje. Zajci imajo vsako leto namreč veliko podmladka, njihova posebnost pa je, da lahko samica zanosi z novim leglom že takrat, ko je breja – torej nosi dva različno stara legla hkrati.

Vstop zajčka v krščanski praznik

Zajčki, ki se spomladi parijo, predstavljajo prebujenje pomladi, hkrati pa tudi ponovno rojstvo – in prav zaradi tega so postali velikonočni simbol, saj je ponovno rojstvo precej enostavno povezati s Kristusovim vstajenjem.

Krščanstvo je velikonočne zajčke sprejelo v svoj objem prav tako kot še marsikatere druge poganske navade – ker so jih ljudje zgolj stežka opustili, so jih pač vnesli v krščansko religijo. V drugem stoletju so v pomladnem času v Evropi praznovali praznik tevtonske boginje plodnosti Eastre, katere sveta žival je bila poljski zajec. Prav iz njega pa se je razvil velikonočni zajec, ki je pravzaprav kunec (ker so kunci v večini dežel pač veliko bolj pogosti kot poljski zajci). Pomladno praznovanje plodnosti se je preneslo v krščanstvo in spomin na to, da zajčki ne poveličujejo Jezusa temveč sladijo plodnost, se je izgubil. No, vsaj večinoma – nekateri kristjani so še vedno mnenja, da zajec s svojimi »poskočnimi navadami« ne sodi v njihovo vero, zato opozarjajo, da gre zgolj za simbol potrošniške kulture, ki odvrača misli od pravega pomena velike noči. Prav imajo – ampak ljubitelji zajčkov vztrajamo pri svojem in otrokom še vedno z veseljem povemo, da je pirhe, sladkarije in igrače prinesel zajec.