marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Eko inteligenca

Fotolia

Menite, da skrbite za naš planet? Vsaka življenjska laž zahteva prikladno zgodbo, s katero prikrijemo preprosto resnico. Vzemimo recikliranje. Govorimo si: "Saj recikliram svoje časopise in steklenice, poleg tega hodim v trgovino s svojo vrečko." In se počutimo nekoliko bolje, češ, opravili smo svoje del naloge. Čeprav je tako recikliranje hvalevredno – in je vsekakor boljše kot nič – niti zdaleč ni dovolj, da bi stanje popravili. Z recikliranjem samo hranimo svojo samoprevaro, ker ustvarimo trenutni zeleni mehurček, ki daje iluzijo, da s svojimi individualnimi prizadevanji rešujemo problem ...

Star pregovor pravi, da to, česar ne vemo, ne boli. Toda danes je resnica ravno nasprotna: to, česar ne vemo o dogajanju v zakulisju, zunaj našega pogleda, škoduje nam, drugim in vsemu planetu.

Nek industrijski ekolog je priznal: »Izraza okolju prijazno ne bi nikoli smeli uporabiti. Vse, kar je proizvedeno, je le razmeroma prijazno.« Vse, kar se proizvede, je namreč nekje v industrijski verigi povezano z okoljskimi toksini. Ne verjamete?

Od vrečke do velikih problemov

Da bi spodbudila zeleno življenje, je britanska oblikovalka torbic Anya Hindmarch izdelala 20.000 nakupovalnih torb. Namesto prodaje v dragih butikih, so bile dostopne v samopostrežbah in ljudje so jih razgrabili. To je spodbudno, kajti plastične vrečke potrebujejo 500 ali 1000 let, da se razgradijo (jih je pa možno stoodstotno reciklirati), papirnate vrečke pa tudi niso kaj boljše – za njih je potrebno več energije in tudi več vode se porabi kot pri proizvodnji plastičnih. A »zeleno« ni, kar se zdi.

Podjetje Anye Hindmarch se je zelo potrudilo, da bi bile njene torbe ekološko korektne: izdelovali so jih v tovarnah, ki so imele certifikat, da plačujejo poštene plače in ne uporabljajo otroškega dela; najeli so ogljikove kredite (nadomestilo za uporabo ogljika), da bi nadomestili vplive proizvodnje in transporta, in so jih vključili v ceno. Hindmarcheva je celo poskusila uporabiti bimbaž iz pravične trgovine, kupljen neposredno pri malih pridelovalcih, vendar ga ni mogla najti dovolj, zato se je zadovoljila z organsko pridelanim bombažem. Vendar pa organski bombaž ni zgolj dober.

Samo za pridelavo bombaža se na svetu porabi 10 odstotkov vseh pesticidov, tako da ima organski bombaž tu prednost – vendar pa je tudi ta zelo žejen: da dobimo dovolj bombaža za eno samo majico s kratkimi rokavi, se porabi kar 2700 litrov vode! Tako je na primer zaradi namakanja bombaževca v puščavo »izhlapelo« Aralsko jezero.

Nadalje je treba pri izdelkih iz organskega bombaža vedeti, da so vseeno obarvani z industrijskimi kemikalijami, ki vsebujejo krom, klor in formaldehid (ki so vsi toksični), bombaž pa barvo zelo nerad vsrka, zaradi česar se barvila odplaknejo in pridejo v okolje.

Izdelki iz organskega bombaža so torej zavajanje – namerno prikazujejo eno ali dve krepostni lastnosti izdelka, da bi ga v celoti predstavili kot okolju prijaznega, kar ni nič drugega kot tržna ukana.

To pa ni edini primer. Študija 1753 napisov »okolju prijazno« z več kot 1000 izdelkov v hipermarketih v tujini, je pokazala, da takšno zavajanje oziroma »zeleno pranje« velja tudi drugje. Pri papirju poudarjajo, da vsebuje nekaj recikliranih vlaken in ni beljen s klorom, nikogar pa ne zanima, ali gozdove po sečnji za papir ponovno pogozdijo, koliko vode porabijo papirnice ter ali jih prečistijo, preden jih spustijo v reko. Pri pisarniškem tiskalniku, za katerega trdijo, da je energijsko učinkovit, ne omenjajo njegovega vpliva na kakovost zraka v pisarni ter tega, da ne omogoča uporabe recikliranega papirja in recikliranih kartuš ...

Zamislimo se ...

Takšne raziskave nam kažejo, da smo potrošniki premalo informirani. Mislimo, da ravnamo »zeleno«, pa to v resnici sploh ne drži. Kar razmislite o naslednjem:

Ker ima proizvodnja ustekleničene vode visok ogljikov odtis, marsikdo raje ponovno napolni plastenko z vodo, da bi skrbel za okolje. A kemikalije v plastenkah škodijo zdravju, najbolj pa se sproščajo, če plastenke napolnimo z vrelo tekočino – kar tako radi počnejo starši, ko polnijo stekleničke za dojenčke.

Zaradi segrevanja je na pobočjih pod 1500 metri 20 odstotkov manj snega, kot v prejšnjih desetletjih. Na smučiščih zato izdelujejo umetni sneg s stroji, ki zahtevajo velikansko količino energije – in s tem le še poslabšujejo segrevanje ozračja. Toda smučarji vseeno vse do konca aprila pričakujejo, da se bodo lahko smučali!

Nekatere sestavine v kremi za sončenje spodbujajo rast virusa v algah, ki živijo na koralnih grebenih. Ocene so, da se s plavalcev vsako leto spere med 4000 in 6000 metričnimi tonami kreme za sončenje, zaradi česar se bo 10 odstotkov koralnih grebenov spremenilo v obeljena okostja. A največ kopalcev je prav tam, kjer so koralni grebeni najlepši.

Kavica »za na pot« v papirnatem kozarčku se zdi boljša kot v stiropornem. Vendar pa je za papirnati kozarec potrebnih 33 gramov lesa, medtem ko se za stiropornega porabi le 4 grame nafte ali zemeljskega plina. Za papirnatega se porabi 36-krat več elektrike in ustvari 580-kratna količina odpadne vode, ki vsebuje tudi klor, pri razgradnji kozarca pa se sprošča metan. Po drugi strani pa: pri izdelavi plastičnega kozarca nastaja pentan, plin, ki povečuje količino ozona in toplogrednih plinov ...

Daniel Goleman, avtor knjige Ekološka inteligenca, ki je natisnjena na 100% recikliranem papirju, celo sam priznava, da je nemogoče narediti »zeleno« knjigo. Črnilom, ki se uporablja za tiskanje, je iz sintetičnih kemikalij, te pa so toksične. Ko se tiskanje konča, je treba valje oprati in črnilo se izperev odplake. Črnilo na vodni osnovi je danes možno ujeti, če je na oljni osniovi, pa je treba uporabiti topila – ki so spet toksična. Alternativa je »sojino« črnilo, a to je za barvni tisk včasih neprimerno, poleg tega pa je soje v takem črnilu le 8%, ostalo je enako kot prej ... Začaran krog, torej, v katerem je težko vedeti, kaj je boljše.

Kaj je ekološka inteligenca?

Ekološka inteligenca je znanje o tem, kako delujejo stvari in narava, ki vključuje prepoznavanje in dojemanje neštetih interakcij med umetnimi in naravnimi sistemi. Ljudje nimamo ne senzorjev ne možganskega sistema, ki bi nas opozarjali na neštete načine, s katerimi človeška dejavnost razžira naš planet, zato moramo najti način za prepoznavanje oblik nevarnosti – in se naučiti, kako se spopasti z njimi. To pa je možno le z ekološko inteligenco.

Če vas tema zanima in bi se radi seznanili s še več podobnimi primeri, kjer je težko ločiti, kaj je bolje, hkrati pa bi radi imeli znanje, s katerim se boste lahko kar najbolje odločali in ne boste nasedali »eko« nalepkam, vam v branje priporočamo knjigo Ekološka inteligenca, katere avtor je Daniel Goleman in je pred kratkim izšla pri založbi Mladinska knjiga.

Vir: Daniel Goleman, Ekološka inteligenca, Mladinska knjiga, 2011.