Čisti računi, dobri prijatelji

Prijateljice z nakupovalnimi vrečkami Fotolia

Kadar pride med prijatelji ali sorodniki do neprijetnih situacij zaradi denarja, je treba potegniti črto.

Odziv na vsiljiva vprašanja

Pogosto se zgodi, da nas radovedna prijateljica sprašuje, koliko smo plačali za avto, plašč, čevlje, koliko zaslužimo – in seveda je to prav nič ne briga!

Kadar vam kdo zastavi vsiljivo vprašanje, vam gotovo ni treba odgovoriti. Razmišljajte o prijateljičinem vprašanju takole – bi se čutili dolžni odgovoriti, če bi vas vprašala, kateri so vaši najljubši seksualni položaji?! Verjetno ne. Ko vas torej naslednjič povpraša, koliko ste dali za »dizajnersko« torbico, ji povejte, da ste se odločili, da s prijateljicami ne boste razpravljali o svojih financah, saj je to za prijateljstva bolje. Drugi pristop pa je ta, da odgovorite »politično« - torej ponudite odgovor, a vseeno ne poveste ničesar. Na vprašanje, koliko ste plačali, lahko rečete: »Verjetno več, kot bi smela, vendar mi je bila tako zelo všeč.« Nato enostavno zamenjajte temo, kajti pogovor o zadevi je zaključen.

Skupen račun

Saj veste, kako gre: natakar prinese račun, in medtem ko ste vi pojedli samo solato, so se drugi basali z velikimi zrezki.

Če gre zgolj za kakšen evro ali dva razlike, je najbolje račun razdeliti na enake deleže. Kadar je razlika očitna, ker na primer vaša steklenička kole ne stane niti približno toliko kot buteljka, ki jo je izpraznil nekdo drug, pa kar naravnost predlagajte: »Plačamo vsak za svoje, kajne?« Kadar gre za večjo družbo, lahko natakarja seveda (še preden prinese račun) prosite, da vam vašo hrano računa posebej. Kadar ne gre drugače, pa pač vzemite bankovec, ki pokrije vaše stroške, ga dajte na mizo in odločno recite: »30 evrov je verjetno dovolj za moje stroške, pa še nekaj napitnine.«

Zbiranje sredstev

Če zbirate sredstva za dobrodelne namene, društva in podobno, je treba imeti mero pri tem, kolikokrat za denar prosimo iste ljudi.

Da se ljudem ne bi zdeli vsiljivi, jih lahko povprašate, katere so tiste stvari, za katere so običajno pripravljeni nameniti denar – tako jih ne boste »morili« glede zadev, ki jih niti najmanj ne zanimajo, temveč boste prosili za donacijo le takrat, kadar se res želijo za nekaj zavzeti. Nikar se na njih ne obrnite več kot dvakrat letno, razen kadar so glede namena donacije res strastni. Če imate teto, ki je velika ljubiteljica živali, je povsem v redu tudi, če jo tudi trikrat ali štirikrat prosite za donacijo za zavetišče – ali pa se boste lahko z njo celo dogovorili za mesečne prispevke.