marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Dunaj: Hundertwasser

Pošlji prijatelju

hundertwasserjeva hiša na DunajuComPRess

Na Dunaju boste opazili kar nekaj nenavadnih zgradb, ki so delo v letu 2000 preminulega slikarja in arhitekta Hundertwasserja.

Friedensreich Hundertwasser, avstrijski slikar in arhitekt, je eden najbolj kontraverznih umetnikov preteklega stoletja. Dunajčan z originalnim priimkom Stowasser, katerega mati je bila judinja, se je med vojno vključil k Hitlerjevi mladini, da bi se izognil nevarnostim ob preganjanju Judov (ubitih je bilo kar 69 sorodnikov njegove matere), po vojni pa se je popolnoma posvetil umetnosti. Takrat je svoj priimek spremenil v Hundertwasser (»sto«, ki v slovanskih jezikih pomeni 100, je spremenil v nemško obliko te besede – »hundert«). Dvakrat je bil poročen, vendar sta bila njegova zakona kratkotrajna, prav tako pa ni imel otrok – njegova največja ljubezen ter najboljša zapuščina je njegova umetnost.

Hundertwasser je svojo umetniško pot pričel s slikami, ki so precej barvite in na katerih je rad upodabljal spirale, sicer pa je oblikoval tudi oblačila, poštne znamke in zastave: najbolj znana je zastava Koru, ki je bila namenjena Novi Zelandiji – deželi, v kateri je Hundertwasser tudi pokopan. Najbolj znana pa je seveda njegova arhitektura, ki si jo lahko ogledamo tudi v njegovem domačem mestu, Dunaju.

Zakaj prav arhitektura?

Hundertwasser je na Dunaju zasnoval stanovanjske stavbe, toplarno in hišo umetnosti (KunstHausWien). 50 km južno od Dunaja je ob kraju Bad Fischau-Brunn na avtocestnem počivališču njegova restavracija, na avstrijskem Štajerskem pa je v kraju Bad Blumau postavil zdraviliški kompleks. Med njegove stvaritve spadajo tudi vrtec, cerkev, tržnica, vinska klet, železniška postaja, otrokom namenjen del restavracije McDonalds in celo javna stranišča.

Hundertwasser je stanovanjsko stavbo na Dunaju naredil zastonj – dejal je, da je to bolje, kot da bi zgradili nekaj grdega. Stavba, ki je nastala med letoma 1983 in 1986 je res nekaj posebnega: je barvita, v njej je veliko naravnih materialov, ima stolpiče, njene linije so valovite, na strehi rastejo trava in drevesa … Umetnik se je začel že v 50. letih prejšnjega stoletja boriti proti racionalizmu v arhitekturi, saj je bil prepričan, da so ljudje »zamorjeni« prav zaradi grde, sterilne in nedomiselne arhitekture. Prepričan je bil, da bi moral vsakdo imeti pravico, da se v svojem stanovanju nagne skozi okno ter prepleska fasado, kolikor daleč doseže z roko, prav tako pa naj bi vsakdo imel dolžnost, da posadi drevo. S tem bi se ljudje znebili monotonije ter v mesta ponovno vnesli naravo.

Oglašujte pri nas

Podobni članki