marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Homeopatija in homeopatska zdravila

Pošlji prijatelju

nasmejana ženskaFotolia

Homeopatija je celostni sistem zdravljenja, ki temelji na načelu zdravljenja podobnega s podobnim (similia similibus curentur) in na poseben način pripravljenih zdravilih, ki jih imenujemo potencirana zdravila. Po omenjenem načelu je mogoče bolezni ozdraviti z zdravilom, ki pri zdravem človeku povzroča podobne simptome in znake kot jih ima bolnik.

Homeopatijo je utemeljil in v praksi potrdil nemški zdravnik dr. Samuel Hahnemann (1755-1843).

Dr. Samuel Hahnemann je bil tudi priznan strokovnjak za farmacijo, kemijo ter ugleden prevajalec številnih strokovnih del s področja medicine in farmacije. Med prevajanjem Materije medike vodilnega škotskega zdravnika in kemika Williama Cullena leta 1790 so se porodili prvi zametki homeopatije. Neprepričan v Cullenovo teorijo, da je skorja kininovca zdravilo za malarijo zaradi njenega toničnega delovanja na želodec, se je dr. Hahnemann odločil, da bo za nekaj dni jemal majhne odmerke skorje kininovca, da bi lahko opazoval njene učinke. V tem preizkusu je opazil simptome zelo podobne tistim pri malariji, vključno s krči in vročino. Na novo je odkril in potrdil staro terapevtsko maksimo: »podobno se zdravi s podobnim«. Svoja spoznanja, ki so temeljila na skrbno izvedenih preizkusih, je opisal v številnih esejih in knjigah. Temeljno delo v homeopatiji je Organon umetnosti zdravljenja.

Na Slovenskem je homeopatija prisotna že od 19. stoletja. V takratni Evropi je bila homeopatija med letoma 1819 in 1837 s cesarsko uredbo prepovedana samo v avstrijskem cesarstvu, torej tudi na Slovenskem, vendar uredba ni nikoli v celoti zaživela, saj je bila homeopatija zelo priljubljena tako med plemstvom kot med preprostimi ljudmi. Ker so v času cesarske prepovedi tudi na Slovenskem zdravniki zdravili s homeopatijo, so ljubljanski nasprotniki homeopatije zaprosili cesarja naj to ostro obsodi. Avstrijski cesar Franc I. je ob svojem obisku v Ljubljani leta 1832 izrekel naslednje besede: »Zdravnikom ne bom homeopatije nikoli prepovedal, ravnajo in zdravijo naj po svoji vesti.«

V času epidemije kolere (1831, 1836) je homeopatija še bolj pridobila na veljavi, saj je bila bolj učinkovita kot takratna šolska medicina. Zato je leta 1837 avstrijski cesar Ferdinand I. preklical uredbo o prepovedi homeopatije. Leta 1846 pa je s cesarsko uredbo zdravnikom celo dovolil pripravo in izdajo homeopatskih zdravil, kar je bilo vedno v domeni lekarnarjev. Zdravnik je moral kupiti samo osnovno učinkovino pri lekarnarju, drugače pa je lahko, če je želel, sam izdeloval homeopatska zdravila.

Od leta 1837 so lahko zdravniki na Slovenskem uradno zdravili s homeopatijo, homeopatska zdravila pa so bila na voljo v skoraj vseh lekarnah na Slovenskem (op. do leta 1945). Po smrti zdravnika homeopata Paula Warauna (1824-1882) je bil ustanovljen Dijaški sklad dr. Paula Warauna, ki je med letoma 1882 in 1917 podeljeval štipendije slovenskim študentom za študij medicine in homeopatije na Dunaju.

Najbolj znan zdravnik homeopat in velik zagovornik homeopatije je bil prior reda usmiljenih bratov in upravnik bolnišnice usmiljenih bratov v Ljubljani dr. Faust Matevž Gradišek (1776-1837). Zlatnik s podobo dr. Matevža Gradiška, ki je bil prvi upravnik civilne bolnišnice v Ljubljani, od leta 1996 podeljuje Klinični center zaslužnim zdravstvenim delavcem in drugim znanim osebnostim iz javnega življenja.

Osnovna načela homeopatije

Načelo podobnosti: Načelo podobnosti pravi, da snov, ki pri zdravi osebi povzroči znake bolezni, pri bolni te znake ozdravi. Pri poskusih z antimalarikom kininom, ki jih je Hahnemann izvedel na sebi, je ugotovil, da je zdravilo, ko ga je zaužil za dve noževi konici, ne da bi imel malarijo, povzročilo simptome malarije. Tako je prišel do principa similia similibus curentur (podobno se zdravi s podobnim). Šest let, po tem ko je začel z eksperimenti, je objavil prvo delo na témo načela podobnosti. Načelo podobnosti je prvo načelo homeopatije. Od tod tudi poimenovanje homeopatija. Beseda homeopatija je namreč sestavljena iz dveh besed grškega izvora: hómoios, ki pomeni podoben in páthos, ki pomeni bolečina, trpljenje.

Načelo potenciranja: Način izdelave zdravila t.j. potenciranje je drugo načelo homeopatije. Potenciranje pomeni postopek redčenja in ritmičnega stresanja. Na tak način se strupenost pripravka zmanjša, zdravilne lastnosti učinkovine pa se ohranijo. Potenciranje se izvaja postopno, tako da se del predhodno razredčene raztopine dodatno razredči s točno določeno količino topila. Mešanica se med posameznim redčenjem z močnim ritmičnim stresanjem stopnjuje (potencira) in prav to povečuje učinek samega zdravila. Vsaka naslednja razredčitev je v bistvu zaradi potenciranja močnejša od prejšnje raztopine, čeprav se količina osnovne substance manjša.

Načelo celostnega pogleda na bolnika: Tretje načelo homeopatije je celostni pogled na bolnika oz. individualizacija zdravljenja. Zdravila ne izberemo na osnovi diagnoze bolezni, ampak bolnika obravnavamo celostno in upoštevamo vse pomembne simptome (psihične, fizične in splošne).

Oglašujte pri nas