marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Biti mama

Fotolia

Ne glede na to, v katerem jeziku rečemo »mama«, je to beseda, ki jo globoko občutimo vse ženske sveta. Materinstvo je namreč občutek neskončne ljubezni, ki se prepleta od Rima do Tokia, od Carigrada do Mogadiša, od Sao Paula do Toronta, od Canberre do Kijeva … Prav vse nas enako skrbi, kadar naši otroci jočejo, vse nas skrbi, ali so dovolj pojedli in se naspali. A kljub enakim občutkom so naše izkušnje materinstva zelo različne.

Kultura, religija in tradicija se spreminjajo od dežele do dežele, tudi takrat, ko govorimo o otrocih, nosečnosti in porodu.

Navade s celega sveta

Včasih so razlike majhne, drugič velike, tretjič pa si običaji in navade celo popolnoma nasprotujejo. Značilno je na primer, da imajo matere v manj razvitih državah pogostejši telesni stik z dojenčkom ali malčkom – stalno ga imajo v naročju ali ga nosijo v »culi« na prsih ali na hrbtu. V razvitem svetu pa je tega naravnega stika manj, saj otroka raje položimo v voziček, posadimo v otroški avtosedež, ga odložimo v stajico ali hojco – samo da imamo proste roke in nam ga ni treba nositi.

Enako velja za spanje: medtem ko je v kar dveh tretjinah sveta v navadi, da dojenček spi v isti postelji skupaj z materjo, se »napredne« civilizacije temu vse bolj odrekamo. Nekoliko zato, ker lahko otroku pač privoščimo lastno posteljico, malo pa tudi zato, da lahko spimo udobneje. Tudi pediatri svetujejo, da naj bi otrok spal v lastni posteljici, saj se s tem zmanjša možnost nenadne smrti v posteljici. A tudi to pomeni, da so naši otroci prikrajšani za nežnost dotika in toplino naše kože.

Tudi med deželami, ki veljajo za razvite, so velike razlike. V ameriški zvezni državi Južna Karolina na primer ni dovoljeno, da bi nosečnice uživale alkohol, saj to škoduje nerojenemu otroku – in ta predpis vestno izvršujejo v praksi, tako da so nosečnice zaradi uživanja alkohola že tudi aretirali in zaprli. Medtem pa v Franciji, ki je znana po gurmanskih užitkih in dobrem vinu, nosečnicam celo priporočajo, da naj bi pile – seveda rdeče vino, ki je bogato z antioksidanti in dobro za kri, pile pa naj bi ga ob hrani in v zmernih količinah.

Kaj pa dojenje? Marsikje matere dojijo zelo dolgo, saj druga hrana ni tako lahko dostopna. Pri nas pa se dojenje spodbuja predvsem zato, ker vemo, da je dojenje tako z medicinskega kot psihološkega stališča najboljše, kar lahko nudimo otroku. Novorojenčka nam tako že v porodni sobi položijo na prsi in nam pomagajo, da ga takoj podojimo, čeprav še nimamo pravega mleka – prvi dan po porodu ali še celo malo dlje namreč materine prsi izločajo le kolostrum (mlezivo) oziroma prvo mleko, ki je redko in prozorno, a polno protiteles, ki varujejo novorojenčkovo zdravje. Drugače pa je v Indiji – tam so prepričani, da je kolostrum »nečist« ter da ga dojenček ne sme piti, dokler ne pride pravo mleko.

Navade so različne tudi glede tega, kako in kdaj poimenujemo svojega otroka. Pri nas je v navadi, da damo otroku ime že v porodnišnici. In tako, kot mu damo ime, mu damo tudi priimek – otrok ima lahko priimek po materi, po očetu, po obeh, ali pa si ga lahko tudi kar izmislimo. Če odidemo na skrajni sever Evrope, na Islandijo, pa je čisto drugače. Tam otroka ne poimenujejo ob rojstvu, temveč si vzamejo mesec dni časa; tako jim imena ni treba izbirati že med nosečnostjo, temveč se lahko z otrokom najprej spoznavajo in ga poimenujejo z imenom, ki mu resnično »pristaja«. Nenavadni pa so tudi glede priimkov. Če je oče Larus Gudmundsson, se otrok ne bo pisal Gudmundsson, temveč Larusson (če je deček) ali Larusdottir (če je deklica). Priimek pri njih namreč nastane tako, da očetovemu imenu dodajo »son« (sin) ali »dottir« (hči). Če bi priimek torej prevedli, bi se glasil »Larusov sin« oziroma »Larusova hči«.

Ste mislili, da je začetek materinstva najlepši v zelo razvitih deželah, na primer v ZDA? Sploh ni res. Pri njih ženske ponavadi spodbujajo, da se odločijo za epiduralno analgezijo, hkrati pa jim dajo tudi sredstvo za krepitev popadkov. Babištvo pri njih ni razvito oziroma je potrebno babiške centre zelo drago plačati, sicer pa imajo med nosečnostjo in porodom z zdravniki in osebjem precej neoseben odnos. Porodničar je prisoten le v glavni fazi poroda – vsake pol ure porodnico »preveri« medicinska sestra ter ga pokliče šele takrat, ko je treba pričeti pritiskati. Pri njih traja porodniški dopust le šest tednov. Če se tako odločijo, si lahko izberejo sestro, ki jih v tem času nekajkrat pokliče po telefonu, jih povpraša po počutju in odgovori na morebitna vprašanja, na domu pa mater ne obišče nihče od zdravstvenih delavcev. Ameriška statistika pravi, da so pri njih porodne babice še vedno prisotne le pri osmih odstotkih vseh porodov. Povprečen pregled pri ginekologu pa med nosečnostjo traja le deset minut. Rojstva otrok poberejo iz ameriške zdravstvene blagajne kar petino vsega denarja, saj je kar 22 odstotkov otrok, oziroma več kot vsak peti otrok, rojenih s carskim rezom, pri več kot polovici porodov pa so potrebni kirurški ali drugi posegi, kot je carski rez, epiziotomija, vakuumska ekstrakcija ali porod s kleščami (ki se pri nas na primer sploh ne opravlja več). Prav tako se stalno povečuje uporaba sredstev za sprožitev poroda oziroma za »umetne popadke«.

Kje pa lahko najdemo protiutež ameriški noriji? Na Nizozemskem! Nizozemska med vsemi evropskimi državami prednjači po številu rojstev na domu, saj se doma rodi kar tretjina otrok. Mamico ob porodu spremlja babica, ki ji predvsem nudi oporo, pri njih pa se uporabi tudi zelo malo sredstev za lajšanje bolečin med porodom. Po rojstvu otroka družino kar deset dni obiskuje patronažna sestra, ki ne pride le na obisk, temveč dejansko pomaga pri negi otroka in tudi pri gospodinjskih opravilih. Pa še nekaj: pozabite na rože in voščilnice. Na Nizozemskem je tradicija, da se materi ob rojstvu otroka prinese v dar pecivo: miške, okrašene z modro ali rožnato dekoracijo.