marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Velikonočne jedi – pravila in simbolika

Fotolia

Priprave na veliko noč so že v polnem zamahu – pri tistih, ki se običajev držijo manj predvsem zaradi »entuziazma« trgovcev, pri tistih, ki se jih držijo kot velevajo običaji, pa zato, ker je pred veliko nočjo čas 40-dnevnega posta. In to seveda pomeni, da se hkrati s postenjem veselijo dne, ko bodo lahko ponovno posegli po jedeh, ki so trenutno prepovedane.

Kakšno je velikonočno »zaporedje« običajev?

Datum velike noči je od leta 325 dalje določen na podlagi judovskega luninega koledarja in predstavlja prvo nedeljo po prvi pomladni polni luni, zato je velika noč lahko med 22. marcem in 25. aprilom. Post se prične že s pepelnico, običajno pa se ga ne držijo otroci, bolni in tisti, ki opravljajo težko fizično delo – ti naj bi se ga držali predvsem v petek pred veliko nočjo. (Pepelnici sledijo postne nedelje in cvetna nedelja, ko se blagoslovijo butarice.)

Četrtek pred veliko nočjo je zadnji dan, ko je še dovoljeno delati na zemlji, prat tako pa je treba do praznika poskrbeti, da je hiša temeljito očiščena in pospravljena – spomladansko čiščenje torej do takrat vendarle zaključite.

V soboto zjutraj je na vrsti blagoslov ognja in vode, in ogenj nam v dom običajno prinesejo s tlečo drevesno gobo, ki hišo posebno odišavi, sicer pa nas njen dim spomni na to, da se je Bog Mojzesu oglašal iz gorečega grma. Goba je imela včasih izjemno praktično vrednost – ko še ni bilo plinskih in električnih štedilnikov, pa tudi vžigalnikov ne, je bil prinešeni ogenj velikega pomena za začetek kuhanja velikonočnih dobrot. Danes je lepo, če z njo prižgete svečo, ki spomni na to, da je Jezus »luč sveta«, ki je premagala satana, da je velika noč zaradi vstajenja zmaga življenja nad smrtjo, oziroma – za ateiste nekoliko preprosteje – dobro, ki je zmagalo nad zlim (zaradi česar se v tem času kurijo tudi kresovi).

V soboto dopoldne se torej kuha, peče in barva pirhe, popoldne pa poteka tudi blagoslov oziroma »žegen« velikonočnih jedi, ki jih danes naložimo v košaro, včasih pa so z njimi napolnili jerbas. Pokrili naj bi jih z lepo izvezenim belim prtičem, pojedli pa šele v nedeljo pri zajtrku, ko se vnemo od maše. Pred mašo seveda ni dovoljeno jesti, saj naj bi blagoslovljene jedi po maši jedli na tešče, zajtrk pa naj bi bil slovesen in počasen, jedli naj bi s spoštovanjem in hvaležnostjo – tako zato, ker gre za največji krščanski praznik, kot tudi iz povsem praktičnega razloga: ker je po postu težka, obilna in tudi mastna hrana precejšen napor za naš želodec (torej še dobro, da gre za zajtrk, ki naj bi bil tudi po priporočilih strokovnjakov za prehrano najobilnejši obrok dneva). Sicer velja, da naj bi od vsake značilne velikonočne jedi zaužili malo, po starem običaju pa naj bi zajtrk pričeli tako, da »glava družine« (oče) prvi pirh razdeli med vse člane družine.

Jedi in njihova simbolika

Danes predstavljajo velikonočne jedi simbol Jezusovega trpljenja, včasih pa je bilo nekoliko drugače. Osnovne jedi ob tem prazniku so enake jedem, ki jih ob svoji »veliki noči« oziroma pashi (prazniku rešitve Izraelcev iz egiptovske sužnosti) uživajo Judje, ki svoj praznik ravno tako praznujejo v marcu ali aprilu: gre za meso (jagnjetino), kruh, vino in grenka zelišča.

Med vsemi jedmi se v Svetem pismu najpogosteje pojavlja kruh, ki predstavlja življenje, hkrati pa tudi božjo dobroto. Ponekod okrogel hleb kruha zamenjujejo s potico oziroma s pogačo, ki mora biti ravno tako okrogle oblike – tako spominja na Jezusovo trnovo krono.

Meso – izbrali naj bi najboljši kos, zato sploh ni nujno, da gre za klasično slovensko šunko – predstavlja Jezusovo telo. (Judje uživajo jagnjetino, v krščanstvu pa je iz tega izšel nov pomen: Jezus je tisto jagnje, ki je trpelo in umrlo za nas.)

Meso so Judje od nekdaj uživali skupaj z grenkimi zelišči, ki so koristna za prebavo oziroma čiščenje telesa, in to se je ohranilo tudi pri kristjanih. Zato v vino namakamo brin ter uživamo hren, ki z grenkobo opozarjata na Jezusovo hrepenenje po Božji bližini, hren pa ima še dodaten pomen: zaradi svoje oblike predstavlja žeblje, s katerimi so Jezusa pribili na križ.

Živilo, za katerega ateisti pogosto ne vedo, da spada med velikonočne jedi, je pomaranča. Ta predstavlja pijačo, ki so jo ponudili umirajočemu Kristusu (pravzaprav je šlo za gobo, namočeno s kisom).

Največ pomenov ima zagotovo jajce. Rdeče obarvane pirhe poznamo predvsem kot simbol krvi, ki jo je Jezus prelili za nas, predstavlja pa tudi vstajenje – tako kot piščanec stre lupino in vstopi v življenje, je iz groba vstal tudi Jezus. Ker jajce predstavlja vstop v novo življenje, je za mnoge tudi simbol krsta in zato je bilo nekdaj pred veliko nočjo večje število krstov. Jajce poleg novega življenja predstavlja tudi začetek pomladi – tako kot kokoš s svojo toploto poskrbi za življenje v jajcu, tudi pomladno sonce poskrbi za dokončen umik snega ter vzkalitev semen (pirhi so bili včasih rumeni in rdeči, saj ti dve barvi simbolizirata sonce). Jajce je torej podoba novega življenja in rodovitnosti, simbolično pa predstavlja kozmično jajce – torej celotno kreacijo.

Aleluja!

Poleg simboličnih živil, značilnih za vso Slovenijo, so posamezne pokrajine razvile tudi svoje značilne velikonočne jedi. Tako je za področje Primorske in Istre značilna pinca, to je sladek kruh (z veliko rumenjaki, podobno kot testo za potico), drugje v tem času nesejo k »žegnu« nadevani želodec, v testu pečeno gnjat …

Kaj pa so za veliko noč jedli v časih velike lakote, ko si niso mogli privoščiti na mizo postaviti šunke? Takrat je na mizi stala jed z imenom aleluja oziroma repje. Gre za najstarejšo slovensko velikonočno jed, ki je pravzaprav juha, skuhana iz posušenih repnih olupkov, ki jih je treba pred kuhanjem namakati, repi pa so (glede na zmožnosti) dodali še kak krompir ali malo ajdove kaše. In samo premožnejši so si lahko privoščili, da so jo še nekoliko zabelili s kakšnim ocvirkom.

Poglejte še: Velikonočne pince, Šunka v testu, Potica-nasveti in triki, Hren-recepti.