marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Praznik dela

Fotolia

Prvi maj velja za praznik dela v več kot polovici držav sveta in je spomin na leto 1886, ko je prišlo v Haymarketskem izgredu v Chicagu do velikega poboja demonstrantov, ki so zahtevali osemurni delovnik. V naslednjih letih so se protesti delavcev, ki so zahtevali svoje pravice, razširili po evropskih deželah, spremljalo pa jih je precej nasilja, saj so oblasti skušale zatreti proletariat in še naprej izkoriščati delavski razred.

Od leta 1904 so si tako delavski sindikati kot levičarske organizacije edini, da je treba na ta dan ustaviti delo – v mnogih deželah je to popolnoma uspelo in prvi maj je postal uraden praznik, drugje pa so s tem še danes težave. Praznik se je najbolje prijel v deželah, ki so socialistične (ali imajo socialistično zgodovino), na primer na Kitajskem, na Kubi, v deželah bivše Sovjetske zveze in Jugoslavije. Tam se na predvečer praznika prižigajo kresovi, s katerimi se počasti spomin na poboj v Chicagu, na praznični dan pa so pogoste parade (ponekod predvsem vojaške).

Krvav vzpon je imel praznik dela tudi v Nemčiji, kjer je prišlo do nasilja leta 1929. Takrat je socialdemokratska stranka prepovedala shode, komunistična partija pa je v Berlinu vseeno organizirala protest. Posledica je bila 11.000 izstreljenih nabojev, 32 smrtnih žrtev in 80 ranjencev, še hujša posledica pa je bil vzpon nacistične stranke, ki je povzročila največje gorje v človeški zgodovini.

Od leta 1955 dalje je praznik sprejet tudi v rimskokatoliški cerkvi, velja pa za dan delavcev, obrtnikov, imigrantov in ljudi, ki se borijo proti komunizmu. Ta dan je posvečen Svetemu Jožefu Delavcu.

Pri nas prvi maj obeležimo s kresovi na predvečer praznika, sindikalnimi in drugimi srečanji, izpostavljanjem delavskih pravic, pohodi, budnicami orkestrov in nošenjem rdečih nageljnov.

Izjeme?

Praznika dela na prvi maj ne praznujejo v ZDA in Kanadi, kjer so ga premaknili na prvi ponedeljek v septembru, saj so se oblasti bale, da bi spomin na dogodke v Chicagu vsako leto znova povzročil nemire in nasilje, prvi maj pa velja za praznik prava.

V ZDA in Kanadi so vedno znova poskusi, da bi se praznik dela ponovno praznoval prvega maja. Kljub nepriznavanju tega datuma, je bilo leta 1973 v Montrealu zborovanje, ki se ga je udeležilo kar 30.000 članov delavskih sindikatov, v ZDA pa so se tisoči udeleževali prvomajskih parad v New Yorku zlasti v času velike depresije v 1930-ih. Od leta 2006 se prvega maja uprejo zlasti priseljenci iz Latinske Amerike (kjer se prvi maj praznuje) in zahtevajo pravice za delavce, ki so izkoriščani, saj so prišli v državo nelegalno. Leta 2008 so delavci hoteli opozoriti tudi na potrebo po miru ter se upreti vojni v Iraku – prvega maja so delo bojkotirali vsi pristaniški delavci na Zahodni obali ter tako povzročili precej težav tako vojski kot trgovcem z nafto.