marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Jagnjetina

Fotolia

Jagnjetina spada pri nas med manj priljubljene vrste rdečega mesa. Ljudje imajo raje govedino, svinjino in teletino – nekoliko zaradi tradicije, nekoliko zaradi lažje dostopnosti.

Največ jagnjetine se zaužije na Novi Zelandiji, kjer je povprečna poraba kar 26 kilogramov na osebo letno, pri nas pa je zaužijemo manj kot pol kilograma na osebo. Kljub temu njena priljubljenost raste in na podeželskih pašnikih ovce srečujemo vse pogosteje. Razlog je predvsem ta, da smo tudi pri nas ugotovili, da je pravilno pripravljena jagnjetina izvrstno meso, poleg tega pa je tudi v naši prehrani vse večji vpliv tujih kuhinj – bosanske, grške itd. Vendar pa ponudba jagnjetine še zdaleč ni omejena na »vzhodnjaške« restavracije – strežejo jo tudi v finih restavracijah, kjer so se je še pred kratkim ogibali.

Jagnjetina je po definiciji meso ovac, mlajših od enega leta, večinoma pa v starosti od šest do osem mesecev. Mlada jagnjetina označuje meso živali, starih štiri mesece. Ovčje meso starejših živali se uporablja manj pogosto.

Ovce so živali, ki naj bi pasle travo, in meso ovac, ki jim je omogočena paša z različnimi travami, ima bolj fino teksturo ter polnejši okus kot meso ovac, ki so bile hranjene z žiti. Več žit kot je v prehrani ovac, bolj njihovo meso spominja na govedino. Po zakolu se mora meso dobro uležati, zato je najboljše šele po dveh do treh tednih – v tem času se omehča ter razvije najboljši okus.