marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Vrste žarov

Pošlji prijatelju

puranji ražnjiči na žaruMN

Žar, gril, roštilj, kamin … Glavno, da bo z vaše naprave za peko na prostem slastno dišalo!

Lesno oglje

Večina ljudi za »zunanjo peko« uporablja lesno oglje, ki ga človeštvo pozna že več kot 5.000 let. Gre za les, ki se v odsotnosti kisika segreje na več kot 500 stopinj in so ga tradicionalno pridobivali iz z zemljo pokritih ogljarskih kop, danes pa les enostavno segrevajo v kovinskih komorah. Zakaj? Ker les tudi po dolgem sušenju še vedno vsebuje preveč vode in primesi, da bi zagotavljal enakomerno temperaturo. Ko zakurite oglje, pa prižgete čisti ogljik, ki se meša s kisikom in tvori ogljikov dioksid, za njima pa ostanejo zgolj minerali (pepel). Pri tem nastaja zelo malo dima – če bi kurili les, pa bi ga bilo kar precej in njegov vonj ter okus bi se v jedeh zelo poznal.

Ogenj iz jeklenke

Plinski žari so bolj zahtevni – rešetka, posoda za oglje in stojalo niso dovolj – zdaj je potrebna jeklenka, cev, ventili za regulacijo, gorilniki … Peka je bolj enostavna, saj se želena temperatura doseže v kratkem času (oglje pa je treba zakuriti pol ure pred peko, ker je temperatura prava šele takrat, ko se prične na oglju nabirati tanka bela plast pepela). Plinski žari so torej bolj praktični, vendar pa hrana nima tako polnega okusa kot pri peki na oglju. Plin (tekoči propan) je uporaben tudi, če potrebujete zgolj manjši praktičen gorilnik za kampiranje.

Vrtni kamini

Pred kakšnima dvema desetletjema je bil vrtni kamin prestiž – danes pa so prestižni veliki žari na vozičkih, ki poleg različnih načinov peke omogočajo tudi prekajevanje ter običajno kuhanje v kozici na samem pokrovu žara. Prav tako posebni so tudi navpični žari (kot za kebab), kjer sta hrana in ogenj navpična – tako maščoba ne kaplja na ogenj (pri gorenju maščobe namreč nastajajo rakotvorne snovi).

Kamini so v nasprotju z žari fiksni, torej se ni treba ukvarjati z njihovim postavljanjem in pospravljanjem, vrtu pa dajo poseben čar. Večina se žal odloči za enostaven kamin iz betonskih blokov, a enostavno bi bilo dozidati še mizo za pripravo hrane, dodati korito in morda celo manjši hladilnik … Sicer pa je s kamini tako, da malo ljudi v njih kuri polena ali trto – večina uporablja oglje ali pa imajo vgrajen plinski gorilnik.

Alternativa

Sproščanje ogljikovega dioksida, ogljikovega monoksida in drugih škodljivih snovi lahko zmanjšate, če se odločite za žar na elektriko ali zemeljski plin. Prednost električnih žarov je, da je enostavno regulirati njihovo temperaturo, zato je hrana enakomerno zapečena, uporabljate pa jih lahko tudi v zaprtih prostorih. Najboljši so tisti, kjer se plošče snamejo – tako je čiščenje enostavno (plošče lahko operete tudi v pomivalcu).

Posebna »podvrsta« električnih žarov so infrardeči žari, kjer so keramični gorilniki. Njihova prednost je, da mesa med peko ne izsušijo (zato je kebab sočen), dosežejo pa precej višje temperature od drugih žarov – celo do 900 stopinj!

Žar na zemeljski plin je pri nas eksotika. Imate ga lahko, če imate tudi dom ogrevan na plin, priklop žara pa mora opraviti profesionalec. Zemeljski plin je najbolj čisto fosilno gorivo in cenejši od propana iz jeklenke, zato bi bil takšen žar odličen.

Drobnarije

Tako kot okus jedi ni odvisen le od glavne sestavine, temveč od začimb, tudi za žare velja, da kakovost ne določa zgolj kurišče. Kadar kupujete žar višjega cenovnega razreda, si torej zagotovite nekaj dodatne opreme.

Pri boljših žarih je možno nad rešetko za peko uporabljati še eno ali dve – ko na spodnji pečete meso, je na srednji zelenjava, na zgornji pa na toplem že pečena hrana. Dobri žari imajo tudi manjši kuhalni del, na katerem lahko v ponvi na primer pripravite omake za k mesu ali prepražite slanino. Če ne boste pekli zgolj čevapčičev in rib, pa mora žar omogočati tudi peko na način »rotisserie« - da lahko s pomočjo motorčka tudi »zasukate« kakšnega piščanca.