Marmelina | Vsakdanje – povsem enostavno | http://marmelina.si

Pripoved Ksenije M

ženska z navijalkami pred ogledalom pri frizerjuFotolia

Na svoj poročni dan sem se dvakrat zaobljubila.

Možu, da mu bom stala ob strani v dobrem in slabem. Tašči pa, da bom šla vsak teden k frizerju. To naj bi bilo zagotovilo, da bom vedno urejena in njen sin ne bo gledal za drugimi.

V zlatem jesenskem dnevu, v beli obleki, ki mi jo je zašila starejša sestra, in ob svatih v vaški gostilni, sta bili obljubi enostavni. Zdelo se je, da z obema več pridobim kot izgubim. In ko sem na taščino zahtevo z lahkim srcem pokimala, se nisem niti najmanj zavedala usodnosti svojega drugega da.

Tašča je danes že pokojna. Prav tako tudi moj mož, ki ga je pred leti izdalo srce. Sama sem dve leti upokojena, a zvesta obljubama, ki sem ju izrekla pred petintridesetimi leti. Tako vsak večer, ko ležem v posteljo, zaželim lahko noč porumeneli moževi fotografiji na omarici. In vsako soboto zjutraj sem naročena pri Milici, ki mi postreže s kavo in pecivom, še preden me posadi pred ogledalo ter začne s sušilnikom in krtačo v roki razpredati o najnovejših tračih.

Stvari se seveda spreminjajo. Pred Milico sta za mojo pričesko skrbeli Leonida in Anica. Ko sva se z možem šele preselila v mesto, so se z menoj ukvarjale Tatjana, Metka in Brigita. Mojstrice, ki so se enkrat odločile za paža, drugič za preliv, tretjič za kodre, ter tako po trdnem prepričanju tašče skrbele za vzdrževanje moje zakonske sreče.

Sreča je seveda precej relativen pojem. Močno namreč dvomim, da mi je bil mož zvest. Da zaradi moje urejenosti ni gledal za drugimi. Kako naj bi si sicer razlagala, da je imel vedno te ali one sindikalne obveznosti, s katerih se je vračal v poznih urah in mi v postelji obrnil hrbet, ne da bi se me dotaknil?

Pustimo dvome. Kolikor vem, naju ljudje niso opravljali. Kvečnjemu iz nevoščljivosti. Da nama gre bolje kot drugim, ker je moj mož očitno bolj iznajdljiv. Le kako bi si sicer privoščila, da grem vsak teden k frizerju, nosim fine italijanske najlonke in imam čevlje iz pravega usnja? Le kako bi bila tako urejena?

Slišala sem, kakšna vprašanja so si zastavljale sosede. Pa se mi ni zdelo smiselno, da bi razblinila njihove iluzije.

Formalno je moja zakonska sreča trajala vsa leta, od mojega da in obljube tašči do moževe smrti. Po zaslugi frizerk. In prav je, da na tem mestu omenim, da se je tudi tašča zelo trudila, da bi se moja sreča obdržala.

Mnogokrat me je naročila pri Anici ali Metki ali Brigiti, če sem sama pozabila. Kadar nama je šlo z možem na tesno, kar je bilo večkrat kot so mislile sosede, je vzela nekaj bankovcev iz kuverte, v kateri je imela denar za mesečne stroške lastnega gospodinjstva. Na skrivaj, ne da bi moj mož ali tast videla, mi jih je porinila v torbico in mi pokimala. Kot da bi znova hotela reči: »Da ne bo gledal za drugimi ...«

Prepričana je bila, da njen načrt deluje. Tudi ona si je pogoste odsotnosti sina razlagala z njegovo uspešnostjo. Še posebej, ko je postal sekretar. Ko je imel govor na skoraj vsaki prireditvi. Nikoli ni bilo vprašljivo, kaj počne na potovanjih v to ali ono republiko bivše države. In še manj, s kom si deli sobo.

Pomembno je bilo, da se je vračal. Da je prihajal domov in prinesel zavojček prave kave, ki je bila takrat prava redkost, ter karamele za punčko. Da so sosede ob nedeljah vzdihovale, ko je iz našega stanovanja dišalo po turški kavi, same pa so pripravljale ječmenovo. Da so njihovi otroci zavidali najini hčeri, ter ji vsake toliko zagrozili, da se ne bodo več igrali z njo, če ne bo prinesla bonbonov na igrišče.

Vem, kako so ženske iz bloka sikale skozi stisnjene ustnice. In pustila sem jim. Le kako naj bi tujcem razlagala, da me mož ne poljubi? Da misli, da tako ne bom opazila njegovega zadaha po alkoholu? Saj je vendar jasno, kako lepo skrbi zame. Ko lahko vsakdo vidi, da si celo vsak teden privoščim frizerja. Da imam v času, ko večina žensk rdečilo najprej nanese na ustnice, nato pa z njim rahlo pordeči še lica, jaz očitno različni barvi rdečila in senčila. Saj se na daleč vidi.

Tako je uradno še vedno veljalo, da je moj zakon srečen. Na vso moč sem se trudila, da bi v to verjela tudi sama.

Bilo je manj kot leto dni od poroke, ko sva z možem že praznovala rojstvo deklice. Najine Mojce. Mož ni bil popolnoma prepričan, kaj naj počne z njo. Saj vendar ni fant, da bi lahko skupaj igrala nogomet. Rekla sem mu, da bova naslednjič dobila dečka, a ta naslednič ni nikoli prišel. Kako le, ko pa je bil vedno na poti?

Ves svoj čas sem posvečala Mojci. Ko sem prišla iz službe – takrat sem delala kot sprejemna sestra v bolnišnici – sva pisali naloge, se trudili z matematiko in Angleščino. Prostovoljno sva se ločili le vsako soboto, ko sem odšla k frizerju. Tašče so se takrat že lotevala leta, zato sem jo pustila v varstvu pri sosedi, ki sem ji nato v zahvalo nesla kavo. Tisto pravo, turško.

»Nima se kaj pritoževati,« sem ujela, ko sem se nekoč vrnila po hči, pa me soseda ni slišala potrkati in sem zato kar vstopila. »Ko bi imela štiri otroke kot jaz, tudi ne bi bila tako nališpana in postavna. Ne bi zapravljala za frizerja.« Za trenutek me je zbodlo. Zabolelo. Potem sem tiho izstopila, pred vhodom pritisnila na zvonec in vstopila še enkrat.

Soseda me je prijazno pozdravila. S prijateljico ravno pijeta kavo, je povedala. Mojo kavo, seveda. In me hkrati obsojata, da imam le enega otroka. Zato, da ohranim postavo.

Tudi tokrat nisem rekla nič. Le zakaj bi razglašala svojo bolečino?

Tašča je preminula leto dni kasneje. Nekoliko v njen spomin, nekoliko iz navade, sem vsako sobotno jutro še vedno prebila v salonu. Čeprav že dolgo nisem verjela, da mož zato ne bo gledal za drugimi ali mi bo urejenost zagotovila zakonsko srečo. Resnici na ljubo: mislim, da mož tudi opazil ni, da sem sploh bila pri frizerju.

Ampak, kot sem že omenila: sreča je relativen pojem. Če jo je bilo nekje premalo, sem je imela drugje dovolj.

Recimo takoj po poroki. Moževa plača takrat ni zadostovala, zato sem nekaj časa kot pomočnica delala pri ugledni družini. Sprejeli so me, ker (po besedah gospe) v primerjavi z drugimi dekleti nisem bila zanemarjena. Za nekaj dinarjev na mesec sem zanjo likala in prala ter nesla domov nekaj parov usnjenih čevljev, ki jih gospa ni več nameravala nositi. Vsake fine najlonke, ki so se ji uničile, sem potlačila v žep in jih nato doma popravljala zanko za zanko, dokler niso bile spet cele.

Med delom v bolnišnici sem bila priljubljena predvsem pri starejših, ki so bili mnenja, da nisem tako jezikava in osorna kot druge sestre. Priletne gospe so občudovale moje kodre, dokler me ni ena izmed njih prepričala, da ji poskusim narediti enako pričesko. Hitro so se navadile moje družbe, zato sem jim ob vsaki prosti minuti urejala tanke sive lase in poslušala njihove zgodbe. In ko je katera odšla med angele, je za njo ob bolniški postelji včasih ostalo rdečilo. Morala bi ga vreči v smeti. Pa nisem mogla biti tako potratna.

Sreča se me je držala tudi v letu taščine smrti. Naveličana dela na izmene v bolnišnici ter opremljena z znanjem Angleščine, ki sem se jo učila ob Mojci, sem se prijavila za stevardeso. Kandidatk je bilo seveda preveč, zato sem se močno razveselila kljukice ob oznaki urejenost, ki mi je zagotovila službo. Še posebej, ker so moža zaradi »domnevnega alkoholizma« odpustili. Morala sem se znajti. Ko sem se poslovila od potnikov, sem zato pospravila tudi hrano, ki je niso použili. Tako mi skoraj ni bilo treba skrbeti za špecerijo, doma pa je bilo vedno dovolj žemljic, marmelad, salame in masla. Pa tudi kave, za katero so vsi mislili, da jo še vedno prinese moj mož, ki pa je žal namesto v službo vsak dan hodil na zdravljenje.

Zadnjič, ko sem se zanesla na videz, je bilo pred dvajsetimi leti, ko se je naš trg pričel odpirati. Ko je tuje kozmetično podjetje iskalo predstavnike, s poudarkom na tem, da iščejo urejene in prijazne osebe z medicinskim znanje, sem bila sprejeta brez vsakršnih vprašanj.

Mož, ki se je medtem že vrnil v svojo pomembno službo, je na to gledal kot na hobi, od katerega ni koristi, zato sem zaslužek lahko shranila. Sosede, ki so me imele za še eno noro akviziterko, so se posmehovale. Ko sem s prodajo kozmetike nazadnje prenehala, saj je šlo za mrežno prodajo, v kateri sem prilezla tako visoko, da dobivam odstotke brez vsakršnega dela, sem lahko slišala odmevanje njihovega šepeta s hodnika. »Še prodaja kozmetike ji ne gre. In brez moža tudi k frizerju ne bo več letala.«

Tako sem pravzaprav iz njihovega opravljanja izvedela, da so moža njegove razvade pripeljale do hude bolezni.

Verjetno so vsi pričakovali, da se po moževi smrti ne bom znašla in, da se bom zapustila. Ko sem hčeri za poročno darilo kupila stanovanje, so samo debelo gledali.

Res je. Mojca, ki bo kmalu dopolnila trideset let, se bo v soboto omožila. Ponosna sem nanjo, pa tudi nase – saj sem jo navsezadnje vzgojila. Prepričana sem, da sem bila do nje vedno poštena in sem ji s svojimi izkušnjami zgolj koristila.

Spomnim se, da me je kot najstnica vprašala, ali mislim, da je lepa. »Zakaj?« me je zanimalo. »Da bi me imeli ljudje radi.« Rekla sem ji, da lepota nikomur ne more zagotoviti ljubezni, čeprav je lahko močno orožje na drugih področjih. Ko danes vidim, da je njena omara polna visokih pet in dragih poslovnih kostimov, ki jih obleče za v službo, hkrati pa z zaročencem doma v kavbojkah in nepočesana leži na kavču, se z njim zaljubljeno stiska in gleda televizijo, se zgolj nasmehnem.

Nasmehnila sem se tudi prejšnji teden, ko sva šli na preizkušnjo poročne obleke. »Kakšen nasvet za srečen in dolg zakon, kot sta ga imela vidva z očijem?« je vprašala. Ne, prav nobenega. Navsezadnje sem že nekajkrat poudarila, da je sreča relativen pojem.

V soboto bo torej poroka. Še prej pa grem seveda k Milici, na kavo in pecivo ter po posebno, svečano pričesko. Nekatere navade je namreč težko izkoreniniti, sploh če so ti v življenju prinesle toliko dobrih reči: usnjene čevlje, italijanske najlonke, rdečila in senčila, novo službo, pravo kavo v času pomanjkanja, denar za lagodno življenje na stara leta. Pa še nekaj ... Šarmantnega spremljevalca za poroko. Dokaz, da se nekatere druge navade in obljube s časom vendarle lahko pozabi.

Avtorica: Uršula Novak


Članek natisnjen iz: Marmelina | Vsakdanje – povsem enostavno: http://marmelina.si

URL naslov članka:: http://marmelina.si/bistroumne/zgodbe-iz-bonbonjere/pripoved-ksenije-m

Copyright © 2010 Marmelina | Vsakdanje - povsem enostavno. All rights reserved.