marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Pripoved Ksenije M

Sreča se me je držala tudi v letu taščine smrti. Naveličana dela na izmene v bolnišnici ter opremljena z znanjem Angleščine, ki sem se jo učila ob Mojci, sem se prijavila za stevardeso. Kandidatk je bilo seveda preveč, zato sem se močno razveselila kljukice ob oznaki urejenost, ki mi je zagotovila službo. Še posebej, ker so moža zaradi »domnevnega alkoholizma« odpustili. Morala sem se znajti. Ko sem se poslovila od potnikov, sem zato pospravila tudi hrano, ki je niso použili. Tako mi skoraj ni bilo treba skrbeti za špecerijo, doma pa je bilo vedno dovolj žemljic, marmelad, salame in masla. Pa tudi kave, za katero so vsi mislili, da jo še vedno prinese moj mož, ki pa je žal namesto v službo vsak dan hodil na zdravljenje.

Zadnjič, ko sem se zanesla na videz, je bilo pred dvajsetimi leti, ko se je naš trg pričel odpirati. Ko je tuje kozmetično podjetje iskalo predstavnike, s poudarkom na tem, da iščejo urejene in prijazne osebe z medicinskim znanje, sem bila sprejeta brez vsakršnih vprašanj.

Mož, ki se je medtem že vrnil v svojo pomembno službo, je na to gledal kot na hobi, od katerega ni koristi, zato sem zaslužek lahko shranila. Sosede, ki so me imele za še eno noro akviziterko, so se posmehovale. Ko sem s prodajo kozmetike nazadnje prenehala, saj je šlo za mrežno prodajo, v kateri sem prilezla tako visoko, da dobivam odstotke brez vsakršnega dela, sem lahko slišala odmevanje njihovega šepeta s hodnika. »Še prodaja kozmetike ji ne gre. In brez moža tudi k frizerju ne bo več letala.«

Tako sem pravzaprav iz njihovega opravljanja izvedela, da so moža njegove razvade pripeljale do hude bolezni.

Verjetno so vsi pričakovali, da se po moževi smrti ne bom znašla in, da se bom zapustila. Ko sem hčeri za poročno darilo kupila stanovanje, so samo debelo gledali.

Res je. Mojca, ki bo kmalu dopolnila trideset let, se bo v soboto omožila. Ponosna sem nanjo, pa tudi nase – saj sem jo navsezadnje vzgojila. Prepričana sem, da sem bila do nje vedno poštena in sem ji s svojimi izkušnjami zgolj koristila.

Spomnim se, da me je kot najstnica vprašala, ali mislim, da je lepa. »Zakaj?« me je zanimalo. »Da bi me imeli ljudje radi.« Rekla sem ji, da lepota nikomur ne more zagotoviti ljubezni, čeprav je lahko močno orožje na drugih področjih. Ko danes vidim, da je njena omara polna visokih pet in dragih poslovnih kostimov, ki jih obleče za v službo, hkrati pa z zaročencem doma v kavbojkah in nepočesana leži na kavču, se z njim zaljubljeno stiska in gleda televizijo, se zgolj nasmehnem.

Nasmehnila sem se tudi prejšnji teden, ko sva šli na preizkušnjo poročne obleke. »Kakšen nasvet za srečen in dolg zakon, kot sta ga imela vidva z očijem?« je vprašala. Ne, prav nobenega. Navsezadnje sem že nekajkrat poudarila, da je sreča relativen pojem.

V soboto bo torej poroka. Še prej pa grem seveda k Milici, na kavo in pecivo ter po posebno, svečano pričesko. Nekatere navade je namreč težko izkoreniniti, sploh če so ti v življenju prinesle toliko dobrih reči: usnjene čevlje, italijanske najlonke, rdečila in senčila, novo službo, pravo kavo v času pomanjkanja, denar za lagodno življenje na stara leta. Pa še nekaj ... Šarmantnega spremljevalca za poroko. Dokaz, da se nekatere druge navade in obljube s časom vendarle lahko pozabi.

Avtorica: Uršula Novak

• stran 1
• stran 2
• stran 3