marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Pripoved Ksenije M

Pošlji prijatelju

Pomembno je bilo, da se je vračal. Da je prihajal domov in prinesel zavojček prave kave, ki je bila takrat prava redkost, ter karamele za punčko. Da so sosede ob nedeljah vzdihovale, ko je iz našega stanovanja dišalo po turški kavi, same pa so pripravljale ječmenovo. Da so njihovi otroci zavidali najini hčeri, ter ji vsake toliko zagrozili, da se ne bodo več igrali z njo, če ne bo prinesla bonbonov na igrišče.

Vem, kako so ženske iz bloka sikale skozi stisnjene ustnice. In pustila sem jim. Le kako naj bi tujcem razlagala, da me mož ne poljubi? Da misli, da tako ne bom opazila njegovega zadaha po alkoholu? Saj je vendar jasno, kako lepo skrbi zame. Ko lahko vsakdo vidi, da si celo vsak teden privoščim frizerja. Da imam v času, ko večina žensk rdečilo najprej nanese na ustnice, nato pa z njim rahlo pordeči še lica, jaz očitno različni barvi rdečila in senčila. Saj se na daleč vidi.

Tako je uradno še vedno veljalo, da je moj zakon srečen. Na vso moč sem se trudila, da bi v to verjela tudi sama.

Bilo je manj kot leto dni od poroke, ko sva z možem že praznovala rojstvo deklice. Najine Mojce. Mož ni bil popolnoma prepričan, kaj naj počne z njo. Saj vendar ni fant, da bi lahko skupaj igrala nogomet. Rekla sem mu, da bova naslednjič dobila dečka, a ta naslednič ni nikoli prišel. Kako le, ko pa je bil vedno na poti?

Ves svoj čas sem posvečala Mojci. Ko sem prišla iz službe – takrat sem delala kot sprejemna sestra v bolnišnici – sva pisali naloge, se trudili z matematiko in Angleščino. Prostovoljno sva se ločili le vsako soboto, ko sem odšla k frizerju. Tašče so se takrat že lotevala leta, zato sem jo pustila v varstvu pri sosedi, ki sem ji nato v zahvalo nesla kavo. Tisto pravo, turško.

»Nima se kaj pritoževati,« sem ujela, ko sem se nekoč vrnila po hči, pa me soseda ni slišala potrkati in sem zato kar vstopila. »Ko bi imela štiri otroke kot jaz, tudi ne bi bila tako nališpana in postavna. Ne bi zapravljala za frizerja.« Za trenutek me je zbodlo. Zabolelo. Potem sem tiho izstopila, pred vhodom pritisnila na zvonec in vstopila še enkrat.

Soseda me je prijazno pozdravila. S prijateljico ravno pijeta kavo, je povedala. Mojo kavo, seveda. In me hkrati obsojata, da imam le enega otroka. Zato, da ohranim postavo.

Tudi tokrat nisem rekla nič. Le zakaj bi razglašala svojo bolečino?

Tašča je preminula leto dni kasneje. Nekoliko v njen spomin, nekoliko iz navade, sem vsako sobotno jutro še vedno prebila v salonu. Čeprav že dolgo nisem verjela, da mož zato ne bo gledal za drugimi ali mi bo urejenost zagotovila zakonsko srečo. Resnici na ljubo: mislim, da mož tudi opazil ni, da sem sploh bila pri frizerju.

Ampak, kot sem že omenila: sreča je relativen pojem. Če jo je bilo nekje premalo, sem je imela drugje dovolj.

Recimo takoj po poroki. Moževa plača takrat ni zadostovala, zato sem nekaj časa kot pomočnica delala pri ugledni družini. Sprejeli so me, ker (po besedah gospe) v primerjavi z drugimi dekleti nisem bila zanemarjena. Za nekaj dinarjev na mesec sem zanjo likala in prala ter nesla domov nekaj parov usnjenih čevljev, ki jih gospa ni več nameravala nositi. Vsake fine najlonke, ki so se ji uničile, sem potlačila v žep in jih nato doma popravljala zanko za zanko, dokler niso bile spet cele.

Med delom v bolnišnici sem bila priljubljena predvsem pri starejših, ki so bili mnenja, da nisem tako jezikava in osorna kot druge sestre. Priletne gospe so občudovale moje kodre, dokler me ni ena izmed njih prepričala, da ji poskusim narediti enako pričesko. Hitro so se navadile moje družbe, zato sem jim ob vsaki prosti minuti urejala tanke sive lase in poslušala njihove zgodbe. In ko je katera odšla med angele, je za njo ob bolniški postelji včasih ostalo rdečilo. Morala bi ga vreči v smeti. Pa nisem mogla biti tako potratna.

Oglašujte pri nas