marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Pripoved Ksenije M

Fotolia

Na svoj poročni dan sem se dvakrat zaobljubila.

Možu, da mu bom stala ob strani v dobrem in slabem. Tašči pa, da bom šla vsak teden k frizerju. To naj bi bilo zagotovilo, da bom vedno urejena in njen sin ne bo gledal za drugimi.

V zlatem jesenskem dnevu, v beli obleki, ki mi jo je zašila starejša sestra, in ob svatih v vaški gostilni, sta bili obljubi enostavni. Zdelo se je, da z obema več pridobim kot izgubim. In ko sem na taščino zahtevo z lahkim srcem pokimala, se nisem niti najmanj zavedala usodnosti svojega drugega da.

Tašča je danes že pokojna. Prav tako tudi moj mož, ki ga je pred leti izdalo srce. Sama sem dve leti upokojena, a zvesta obljubama, ki sem ju izrekla pred petintridesetimi leti. Tako vsak večer, ko ležem v posteljo, zaželim lahko noč porumeneli moževi fotografiji na omarici. In vsako soboto zjutraj sem naročena pri Milici, ki mi postreže s kavo in pecivom, še preden me posadi pred ogledalo ter začne s sušilnikom in krtačo v roki razpredati o najnovejših tračih.

Stvari se seveda spreminjajo. Pred Milico sta za mojo pričesko skrbeli Leonida in Anica. Ko sva se z možem šele preselila v mesto, so se z menoj ukvarjale Tatjana, Metka in Brigita. Mojstrice, ki so se enkrat odločile za paža, drugič za preliv, tretjič za kodre, ter tako po trdnem prepričanju tašče skrbele za vzdrževanje moje zakonske sreče.

Sreča je seveda precej relativen pojem. Močno namreč dvomim, da mi je bil mož zvest. Da zaradi moje urejenosti ni gledal za drugimi. Kako naj bi si sicer razlagala, da je imel vedno te ali one sindikalne obveznosti, s katerih se je vračal v poznih urah in mi v postelji obrnil hrbet, ne da bi se me dotaknil?

Pustimo dvome. Kolikor vem, naju ljudje niso opravljali. Kvečnjemu iz nevoščljivosti. Da nama gre bolje kot drugim, ker je moj mož očitno bolj iznajdljiv. Le kako bi si sicer privoščila, da grem vsak teden k frizerju, nosim fine italijanske najlonke in imam čevlje iz pravega usnja? Le kako bi bila tako urejena?

Slišala sem, kakšna vprašanja so si zastavljale sosede. Pa se mi ni zdelo smiselno, da bi razblinila njihove iluzije.

Formalno je moja zakonska sreča trajala vsa leta, od mojega da in obljube tašči do moževe smrti. Po zaslugi frizerk. In prav je, da na tem mestu omenim, da se je tudi tašča zelo trudila, da bi se moja sreča obdržala.

Mnogokrat me je naročila pri Anici ali Metki ali Brigiti, če sem sama pozabila. Kadar nama je šlo z možem na tesno, kar je bilo večkrat kot so mislile sosede, je vzela nekaj bankovcev iz kuverte, v kateri je imela denar za mesečne stroške lastnega gospodinjstva. Na skrivaj, ne da bi moj mož ali tast videla, mi jih je porinila v torbico in mi pokimala. Kot da bi znova hotela reči: »Da ne bo gledal za drugimi ...«

Prepričana je bila, da njen načrt deluje. Tudi ona si je pogoste odsotnosti sina razlagala z njegovo uspešnostjo. Še posebej, ko je postal sekretar. Ko je imel govor na skoraj vsaki prireditvi. Nikoli ni bilo vprašljivo, kaj počne na potovanjih v to ali ono republiko bivše države. In še manj, s kom si deli sobo.

• stran 1
• stran 2
• stran 3