marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Risanke v službi

Pošlji prijatelju

ŠpelaFotolia

V zadnjem mesecu sem doživela bolj malo gostilniških prigod, ker sem bila zasedena s svojim osnovnim poklicem. Režirala sem sinhronizacijo animiranega filma z naslovom HOP, ki v začetku aprila prihaja v kinomatografe.

Ja, vem kaj si mislite: Tej ženski pa res ni hudega - ali je službeno v lokalu ali pa službeno gleda risanke. Ja, tako nekako ... Čeprav je to delo in ne prosti čas, mi vseeno nudi veliko zabave.

Sinhronizacija animiranega filma je precej zapleten proces. Najprej moraš osvojiti zgodbo in si zamisliti slovensko zasedbo, kar ni povsem enostavno, ker hollywoodski studiji, ki sinhronizacijo nadzirajo, postavljajo veliko zahtev. Glasovi slovenskih igralcev morajo biti čim bolj podobni originalnim, poleg tega se za določene vloge zahteva zvezdnike, ki potem pripomorejo k večjemu obisku. In tu se stvar dostikrat zakomplicira, kajti Slovenija je majcena in zvezdnikov res ni tako zelo veliko. Ne more pa Zrnec odigrati glavne vloge v dveh ali treh sinhronizacijah naenkrat, ker se Hollywood s tem ne strinja.

Tako vedno na začetku iščem in razmišljam, kateri so novi zvezdniki, kateri trenutno niso zasedeni v drugih projektih ... Pa še karakterno in glasovno morajo biti podobni originalu! Kar zahtevno delo, vam povem.

Po vseh usklajevanjih in potrditvah zasedbe pričnemo s snemanjem. Včasih je energija prava in se zares zabavamo, včasih se zataknemo na povsem enostavnem stavku, ki nikakor ne paše na usta animiranemu liku. Takrat preobračamo, si izmišljujemo, iščemo.

Največji problem, s katerim se vedno znova srečamo, je jezik. Vsak lik ima seveda svoj način govora, tako kot vsi mi. Predvsem pa noben lik v originalu ne govori zborne angleščine, kar pomeni, da tudi v slovenščini liki ne morejo uporabljati knjižnega jezika. Kako bi se pa slišalo, če bi zajec (ki je glavni lik prihajajočega Hopa) rekel: "Oče, ne želim si postati velikonočni zajček. Želim si odditi v Hollywood in poiskati srečo kot bobnar. Zato ne bom sledil družinski tradiciji in zato te ne bom nasledil."

Malo verjetno, da bi bil takšen način govora komu všečen, še manj pa je verjetno, da bi takšen način bil smešen. Zato seveda uporabljamo pogovorni jezik. Tu pa se pojavi problem, kajti pogovrni jezik je vedno lokalno obarvan. Že za osnovni pozdrav imamo nešteto različic: živjo, čau, saos, bok ... Ko sem režirala Avtomobile, je bila stvar dokaj enostavna, kajti zgodba sama je omogočala uporabo več slovenskih narečij. Največkrat pa ni tako. Tako največkrat pristanemo v pogovornem jeziku, kot ga je slišati v Ljubljani in s tem seveda tvegamo jezo Štajercev, Primorcev, Dolenjcev, Korošcev, Prekmurcev, Gorenjcev ... Če bi se odločili, da bi uporabljali štajerščino, bi se jezili vsi drugi ... Zanimivo pa je, da uporaba tako imenovane »slovenske bosanščine«, vedno naleti na dober odziv in da je lik, ki jo uporablja, smešen sam po sebi. Morda bi veljalo razmisliti, zakaj se še vedno najraje smejemo vicem o Bosancih ...

Anekdot s snemanj je veliko, in če bo zanimanje, jih z vami tudi podelim. Do takrat pa - en lep pozdrav.

In ja, Ben je ostal naš stalni gost. :)

Oglašujte pri nas