marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Pridite na “mojito”

Fotolia

Če bi me vprašali, kako se dramaturginji, zaljubljeni v film, reklame, risanke, gledališče in ustvarjanje, zgodi, da se kar naenkrat znajde v vlogi gostinke, vam ne bi znala odgovoriti. Ampak zgodilo se je. Pa v resnici ni bilo zares kar naenkrat.

Dobro hrano in pijačo obožujem od nekdaj. Ustvariti nekaj iz nič pa je tisto, kar me v življenju žene. In tako je lepega poletnega dne nastala ideja: naredimo gostinski lokal, kjer se bo vedno nekaj dogajalo, kjer se bomo mi počutili kot doma. V glavah so začeli nastajati hollywoodski scenariji, kako bo lokal takoj postal središče družabnega življenja, kako bomo poleg uspešnega obratovanja lokala na oder postavili gledališko predstavo - kajti vse, kar lokal (poleg lokacije) potrebuje, so dobri natakarji.

V resnici pa... Gostinstvo je posel, tako kot vsak drug. S svojimi prednostmi in slabostmi. Gostinci niso ljudje, ki bi se cele dneve vozili naokoli s svojimi dragimi avtomobili, delali nič, hodili na dopuste... Na počitnice jih velika večina niti pomisliti ne upa. Zakaj? Ker lokali obratujejo vsak dan, od jutra do poznega večera. In vedno znova se ustvarijo situacije, katere natakarji ne znajo, ne zmorejo ali pa nočejo reševati. Tudi tako banalne kot je klic šefu pozno zvečer, ker natakar ne najde steklenice nekega vina. In pri tem ti ni povsem jasno, kako ti, kot šef, na pamet veš, kje je steklenica spravljena, natakar, ki v šanku dela vsak dan, pa ne. Še lepše je, kadar zjutraj prideš v lokal, da bi opravil svoje delo, pa ugotoviš, da natakarja ni, da je lokal še vedno zaprt. In ti ne preostane nič drugega kot to, da lokal sam odpreš in se spremeniš v natakarja. Sliši se enostavno, pa ni. Ker postreči gosta, skuhati kavo in nesti pladenj ni nekaj, kar bi znali sami od sebe. Je pa res, da se človek lahko vsega nauči. Tudi kelnarjenja.

Tako najprej iščeš zanesljive natakarje. In upaš na malo sreče pri izbiri. Pa prijazne, seveda. Vsakemu od nas se je že zgodilo, da je v nekem lokalu naročil kavo, katere potem najrajši ne bi spil, kaj šele plačal. Pa ne zato, ker kava ne bi bila dobra, temveč samo zato, ker je bila postrežena z nejevoljo in sitnobo. In na vse to kot lastnik lokala običajno nimaš vpliva.

Ja, tako kaj kmalu ugotoviš, da celo lokal v centru Ljubljane ni naftna vrtina, iz katere bi denar kar sam od sebe kapljal. Vendar ti občutek, ko vidiš zadovoljne goste, da moč, da se boriš dalje. In še lepše je, ko prideš v lokal z neke zabave in ugotoviš, da nikjer ne naredijo tako dobrega »mojita«, kot ga naredimo mi v Kolovrateatru. Vas zanima kako?

V kozarec daš dve žlički rjavega sladkorja in polovico oprane, na koščke zrezane limete. Dobro pretlačiš. Dodaš pet listov mete. Ponovno narahlo pretlačiš. Kozarec do vrha napolniš z zdrobljenim ledom. Čez led vliješ 0,5 dl Havane. Nato dobro premešaš z barsko žlico. Dodaš malo sode in postrežeš z dvema slamicama. Preprosto, kajne? Potrebuješ samo še dobro družbo.