marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Vstani, greva delat!

Pošlji prijatelju

ŠeflicaFotolia

Alarm. Pok! S povsem avtomatsko gesto pritisnem gumb na mobitelu, kar pomeni, da mi je dovoljenih še devet minut spanja. Saj se mi ne mudi. Nič več se ne vozim v službo v Ljubljano. Ni mi treba pravočasno oddati otrok v šoli in v vrtcu, da ne bi zamudila vlaka.

Devet minut kasneje: alarm. Pok! Zakaj sem si sploh zadala, da bom vstala ob pol šestih, če pa mi ni treba. Kje pa piše, da moram viseti na računalniku že navsezgodaj, še preden zbudim otroke?

Še devet minut kasneje: alarm. Aaaaahhhh… Potegnem lahko do sedmih. Ja, punci bosta vseeno pravočasno oblečeni, brez zaspančkov, s čistimi zobmi, spili bosta čaj ali mleko in pred osmo bosta že v šoli in vrtcu.

Deset čez sedem: »Mami, a je danes šola?«

Priznam. Zgodnje vstajanje mi ne gre. Vlaka nisem sicer nikoli zamudila, pa tudi hčeri sta vedno pravočasno v šoli in vrtcu, ampak včasih tudi zgolj zato, ker grem od doma nepočesana. Kaj, če bi temu naredili konec? Navsezadnje sem odrasla ženska z družino in obveznostmi!

Prav. Načrt je naslednji…

Najprej rabim dobro motivacijo. Matematično natančno. Če vsako jutro »potegnem« za pol ure, s spanjem izgubim 180 ur na leto. Zaradi ene ure izgubim letno 365 ur. In če bi vsakič dejansko spala do sedmih, izgubim na leto 545 ur. To je več kot 3 mesece službe, če preračunam v 40-urni delavnik. Joj, kaj vse bi lahko naredila v tem času!

Čas sam po sebi seveda še ni razlog za vstajanje. Pomembno je, kaj s tem časom narediš. In ja, nimam namena uro in pol piti kavo ali tega časa preživeti v kopalnici, se buljiti v ogledalo in nanašati puder. Moja jutra so naravnana bolj v stilu zajčkov iz stare risanke: »Vstani, greva delat!«

Na stežaj odprem okna in vrata, da pride v hišo svež jutranji (še malo mrzel) zrak, in potem sem že lahko za računalnikom. Zdi se mi, da so moje misli povsem »frišne«. In ko je čas, da zbudim otroka, imam že tisti dobri občutek, da sem tega dne nekaj naredila. Tako grem čisto mirno do obeh otroških sob, zakličem »Jutrček putrček!« najprej v eno in nato še v drugo, hčeri vsako posebej štuporamo odnesem do dnevne sobe in jima pomagam, da se oblečeta, jima pripravim čaj in mleko ter nato napodim v kopalnico na ščetkanje zob. Ko ura kaže petnajst do osmih, sta že v šoli oziroma vrtcu. In jaz grem povsem mirno domov, še za nekaj uric sedem k računalniku … in potem ugotovim, da sem sredi dopoldneva prav zares strašaaansko zaspana.

Danes je ponedeljek. Ura je deset. Skuhala sem si že četrto kavo, da se mi ne bi zehalo. Pa vseeno zeham in se sprašujem, če se mi ne bo smetana v loncu prijela, ker jo mešam tako počasi – in potem ne bo nič z domačim svežim sirčkom.

Zakaj sem že vstala ob pol šestih?!

Oglašujte pri nas