marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Te pokličem – čez 40 let!

Fotolia

Se spomnite dni, ko niste zdržali brez najboljše prijateljice? Kar naprej sta viseli na telefonu, si šepetali skrivnosti in se hihitali. Saj veste: bili ste v srednji šoli in časa ste imeli na pretek – kar je bilo popolnoma »brezveze« in »nekul«, saj vam je bilo na smrt dolgčas. Vsi okoli vas so bili popolni bedaki, ki »nimajo pojma«, zaradi česar je bilo življenje še bolj dolgočasno. Odrasli pa so se ves čas pritoževali, da nimajo dovolj časa. Halo?! Mogoče bi morali biti samo malo bolj iznajdljivi, se naučiti, kako se pošlje e-mail ali sms s telefona, pa bi imeli tudi oni dovolj časa. Kakor koli – cele dni ste se spraševali: »Kdaj za vraga se bo začelo kaj dogajati?!«

Če jih imate zdaj čez 30, se zdi, da so nam dnevi že šteti. In gotovo ni dovolj časa. Okoli nas so še vedno sami bedaki, ki »nimajo pojma«, stvari pa so tako zelo zelo zapletene … Tudi obvladanje moderne tehnike ne pomaga, da se uspešno dogovoriš z agencijo, ki oddaja stanovanja, ali z obrtnikom, ki bi ti v dogovorjenem roku položil ploščice v kopalnici. Če bi svoj dan razrezali na kose, tako kot torto, bi verjetno dobili tretjine: eno tretjino za spanje, eno tretjino za delo in eno tretjino, ki nam spolzi med prsti medtem, ko se prerekamo z otroki, pogajamo s partnerjem, sprejemamo kompromise z otroki, kompromise s partnerjem, kuhamo kosilo, pospravljamo po kosilu, obešamo cunje, pobiramo cunje, se peljemo v trgovino po mleko in kruh, vračamo domov z mlekom in kruhom …

Biti odrasel je pravzaprav tako tečno. Nikjer ni tistih majhnih koščkov torte, ki ste jih načrtovali v mladosti. In kje je najboljša prijateljica, s katero sta te koščke sladkosti načrtovali? Kaj nista rekli, da bosta šli vsako leto skupaj na potovanje? Da bodo vajini otroci najboljši prijatelji? Da bosta vajina partnerja skupaj srkala pivo in gledala nogometno tekmo, vidve pa bosta medtem gledali kakšno sluzasto romantično komedijo in opravljali?

Saj veste, kako je. Prav lahko preživite tudi brez potovanj. Otroci imajo prijatelje, ki so jih izbrali sami. Mož lahko gleda nogomet tudi sam, vi pa ste dobra žena in mu prinesete pivo. In pravzaprav tudi za moža nimate veliko časa (če za skupni čas ne štejemo tistih šest ur, ko spita eden poleg drugega). Ampak to ni niti malo tako grozno kot dejstvo, da ste prijateljici pred dvema mesecema obljubili, da jo pokličete nazaj – pa je še vedno niste. Ker niste imeli časa!

Nič ne de. Včasih se tudi zaposlene mame, ki se komaj utegnemo zjutraj počesati in si vsaj enkrat na mesec uspemo zdepilirati noge (da ne govorimo o pomanjkanju časa zase) uspemo odtrgati čas za prijateljico. Na hitro se dogovorimo, se srečamo na kavici, kramljamo o tem in onem, kot da se ni nič zgodilo. Saj veste – čar prijateljstva je ravno v tem, da lahko nadaljuješ prav tam, kjer si nazadnje končal – pa čeprav je bilo to že pred meseci ali leti. In po urici s prijateljico, ko se počutiš kot prenovljen, se skušaš dogovoriti za naslednji zmenek. In že vnaprej veš, da boš takrat verjetno imel sestanek, da bodo otroci bolni, da ne bo varstva zanje, da bo imel ravno takrat kak zmenek tvoj mož. In veste kaj – prijateljica to popolnoma razume. Ker se bo verjetno tudi njej zgodilo, da bo imela sestanek, da bodo otroci bolni, da ne bo imela varstva zanje, da bo imel kak zmenek njen mož … Tako se sploh ni treba več dogovarjati, kdaj se spet vidita. Najbolje je reči: »Te pokličem, ko jih bova imeli sedemdeset, ko bova končno v penziji in ko bodo otroci zapustili gnezdo – bova imeli fešto!« In ker prijateljica točno ve, o čem govorite, bo verjetno rekla: »Spili bova vsaka kozarček šerija in naredili kaj popolnoma nespodobnega – na primer oblekli kratke hlače.«