Nadležne, majhne, zoprne

Šeflica Fotolia

Starejša hči si je za rojstni dan zaželela spominsko knjigo. Omeniti moram, da je dandanes pravo spominsko knjigo precej težko najti – vsi blokci, ki imajo prikupne poslikave na platnicah, imajo prikupne poslikave ali črte za pisanje tudi v notranjosti, listi pa so tako tanki, da na njih tudi sicer ne moreš lepo risati.

No, pravzaprav sem hotela napisati nekaj o tem, da mi je pred leti pokazala svojo spominsko knjigo desetletna deklica. Nek vpis se mi je zdel tako smešen, da sem se zraven skoraj polulala. Poleg prikupne ilustracije je bil namreč napisan verz: Bodi pridna in poštena, pa nekoč boš dobra žena. Je to mišljeno v pozitivnem ali negativnem smislu? Pridna in poštena, da boš žena? Kaj majhne punčke ne vedo, da pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa povsod, koder želijo?

Pravzaprav to zdaj ni pomembno, kajti tudi o tem ne bom pisala. Z rojstnim dnem smo namreč dobili nezaželene gostje, ki so takoj pregnale moje razpredanje o spominskih knjigah in njihovi vsebini.

Nadležne, majhne, zoprne. Prišle so deset minut pred drugimi gostjami, ko smo se še urejale (mami in slavljenka sva oblekli enaki krili, mlajša sestrica pa je bila tudi lepa). Slavljenka je želela, da ji naredim čopke, in ko sem česala pramene las ter že hotela nanje nadeti elastike, je v njih nekaj zamigljalo… Potisnila sem jo pod najmočnejšo luč, uspela ujeti zoprno živalco in jo dala na papir. Ja, prava je bila – nadležna, majhna, zoprna!

Deset minut do zabave je seveda težko ukrepati. Priznam, pomislila sem na to, da bi držala jezik za zobmi, sprejela gostje in se pri tem lepo smehljala, kot da ni nič. Ampak ker sem glede takšnih stvari pravo ropotalo in ker naj bi bila svojima hčerama za vzor, sem vsakega starša, ki je pripeljal podmladek na zabavo, razveselila z novico o naših novih domačih živalcah.

Veste kaj? Nobena od mam ni kriče stekla proč in nobena ni padla v nezavest. Tudi nek očka se je odlično držal (potem, ko je telefoniral mami in vprašal za navodila). In ugotovila sem, da ima moja hči očitno najboljše prijateljice na svetu, te njene prijateljice pa imajo najboljše starše na svetu. Kajti prav vsi so se odločili, da zabava zaradi nekaj majcenih uši pač ne more odpasti. In potem smo rajali celo popoldne… zvečer pa nanašali pršilo in razčesavali kodrčke.

Izkušnja z nadležnimi, majhnimi, zoprnimi, pa me je naučila še marsikaj drugega. In ker so uši vsako jesen stalnica naših vrtcev in šol, ne bo odveč, če te bistre nasvete delim tudi z vami.

Imate pri hiši uši? Potem ne nosite črnih majic, pulijev in puloverjev. Sicer boste postali paranoični. Vsako pikico, vsak prahec, vsak najmanjši prhljajček boste opazili in takoj pomislili, da gre za lasno prijateljico.

Imate črne lase? Tudi to ne gre. Takoj jih prebarvajte! Ne le, da se v njih vidi vsaka pikica, vsak prahec, vsak prhljajček, temveč se zelo dobro vidi tudi vsak nov siv las, ki so ga povzročile nadležne, majhne, zoprne.

Si je lase pobarvala tudi tašča? Pa saj sploh nima črnih! No, ja, temu se pač reče preventiva – v barvi je gotovo toliko strupa, da bi moralo golazen takoj pobrati.

Ste kdaj k hiši privlekli plišastega medveda, ki je velik toliko kot vi? Ja, kako ga mislite pa oprati?! No, dobro, menda lahko takšne stvari tudi za dva tedna zapreš v vrečo in uši poginejo, ker nimajo hrane. Ampak – saj doma nimam vreče za trupla! Naj na pomoč pokličem CSI?

Fantje iz CSI pravzaprav pri meni doma tokrat ne bi imeli kaj delati. Če sem se prej čudila, kako preiščejo celo hišo, pa v njej najdejo en sam samcat lasek – in bila prepričana, da bi pri nas doma našli las za celo lasuljo, prstni odtisi majhnih rokic pa so itak povsod, razen po stropu (vsaj mislim, da jih tam ni) – zdaj končno vem, zakaj je tako. Gotovo preiskujejo samo v hišah, kjer so imeli uši, zato je vse razkuženo, preprano, presesano in tipi-topi pospravljeno… Ja. Če hočete doseči, da vaša močnejša polovica dvigne zadnjo plat s kavča, odloži daljinec ter vam namesto tega začne pomagati pospravljati po hiši, morate reči samo: Ljubček, uši imamo…

Nadležne, majhne, zoprne so seveda najraje na lasišču. Ste jih videli na jedilni mizi? Ne, to so zrnca soli. Ste jih videli v umivalniku? Ne, to so svetleči koščki zobne paste za bolj bele zobe. Ste jih videli na svoji posteljnini, ki ste jo ravnokar oprali? Ne, rjuha je samo zmuckana. Pokličite kakšno teto, ki dela gobeline in pri tem uporablja povečevalno steklo, pa se boste lahko prepričali, da je res. Tako boste šli vsaj v posteljo brez strahu.

Za konec – saj veste, kaj sledi, če ljudje samo pomislimo na uši, kaj šele, da bi o njih prebrali celo stran?… Veselo praskanje vam želim!