marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Gospodinjske izpovedi

Fotolia

Nekoč, nekje, je nekdo pameten zapisal: »Čista hiša je jasen znak zapravljenega življenja.«

Precej priročno, se vam ne zdi?

Kar pojdimo k stvari – saj sem obljubila, da vam napišem, česa vse ne maram. Večinoma gre prav za stvari, povezane s čiščenjem in gospodinjstvom. In pravzaprav niti ne gre za neka mistična razkritja, saj se teh svojih grehov zavedam že kar nekaj let – nekje od takrat, ko sem se srečala s prijateljicami iz gimnazije, pa so te na veliko razpravljale o tem, kako ob sobotah zjutraj pometajo okoli hiše, tako kot to počnejo tudi vse ostale sosede. Moram priznati, da je debata potekala bolj kot ne brez mene. Tudi tisti o likanju srajc se nisem pridružila. Likanje – kaj je že to?

Pravzaprav nima smisla tajiti: čeprav običajno rečem, da niti gumba ne znam prišiti in da nikoli ne likam, to ne drži povsem. Kako tudi bi, ko pa sem hči šivilje. Gumb sem znala prišiti, še preden sem znala poštevanko ali zavezati vezalke. In tudi likanje enostavnih reči (na primer robčkov) me je doletelo približno takrat, ko sem dobila luknjice v ušesa ter svoje prve uhane.

Danes pa … Kar poglejmo spisek.

1. Ko sva s partnerjem pričela graditi hišo, sem imela eno glavno zahtevo: nobenih rož! Človek, ki mu niti kaktusi ne uspevajo, pač ni primeren, da bi vsako vroče poletno jutro vstal ob petih in zalival cvetke na balkonu. Verjetno ni treba posebej poudariti: ne, najina hiša nima niti enega samega majčkenega balkona. (Za vsak slučaj.)

2. No, prav. Saj imam tudi kakšno rožo. Kljub prepovedi rož sem dobila kot darilo ob vselitvi od svaka in svakinje velik fikus. Le kaj jima ni bilo jasno?! Kakorkoli, ta fikus sem kar nekako vzljubila. (Še vedno je med živimi.)

3. Dobra kuharija je pri nas domena tašče. Z žensko, ki raztegne testo za burek preko cele mize, pač ni smiselno tekmovati. In čeprav, kadar imam čas, rada tudi sama kaj vržem v lonec, mojemu partnerju sploh ne morem zameriti, kadar mi pove, da tašča določeno stvar skuha bolje. (V službi smo se nekoč šalili, da bi morali izdati kuharsko knjigo z naslovom »Kuhajte bolje kot tašča« - gotovo bi bila velika uspešnica.)

4. Ste mislili, da je danes gospodinjstvo enostavnejše, ker imamo toliko pripomočkov? Morda pa tudi ne. Vam takoj razkrijem, kje me žuli. Oziroma - kaj me žuli: pomivalni stroj. Kadar koli namreč vključim pomivalca, ima zame na zaslončku novo zahtevo: očistite filter; dodajte sol; dolijte tekočino za izpiranje; izberite program; zaprite vrata; nastavite časovni zamik za pričetek pranja … (Zahteven je kot kakšen konservativen dedec, ki ga je treba pedenati od spredaj in od zadaj.)

5. Likam pa res ne. Oziroma zelo zelo malo. Moja starejša hči je pred kakšnim letom dobila za darilo »Hama perlice«, ki jih je seveda zložila v lepo obliko. Nato pa je napovedala, da bo sestavljeno nesla k babi, da ji polika in s tem fiksira - ker mami nima likalnika. (Sem pač pokimala – zakaj bi ji razblinila iluzijo, da lahko sodobna ženska preživi tudi popolnoma brez peglanja.)

6. Veste, da sem blazno eko? Ja, včasih smo na teden odnesli iz hiše v splošni smetnjak vsak dan po eno vrečo smeti. Danes imamo dve vreči na teden. Vse ostalo – vsak jogurtov lonček, vsako slamico za pitje, vsako etiketo z oblačil – damo v zaboj, nato pa ga primerno izpraznimo v ločene smetnjake. (Izpraznimo? Pravzaprav sem hotela reči HVALA tastu, ki zadevo izprazni, ko je v njej toliko smeti, da že padajo preko roba.)

7. Ste vedli, da obstajajo prahoslepi ljudje? Jaz sem že ena izmed njih. Ne vem, ali gre za nevrološko motnjo ali gensko pomanjkljivost, ampak opažanje prahu je na lestvici prioritet gotovo precej pri repu. Umešča se tja nekje med zahtevo, da je treba oblačila, ki jih slečemo, obrniti na lice, ter zahtevo, da je treba po čisto vsakem kuhanju vedno očistiti štedilnik. (Mislim, da zaradi prej omenjene nevrološke motnje/genske pomanjkljivosti pomena teh življenjsko pomembnih naukov ne bom nikoli doumela.)

8. Moj partner sveto verjame, da je treba redno brisati prah (še preden je monitor računalnika tako zaprašen, da so celo lepe ženske videti kosmate), da je treba oblačila obrniti na lice in, da je treba po vsakem kuhanju očistiti štedilnik. (To je gotovo dokaz, da se nasprotja privlačijo.)

Takole … Veseli december je tu. Čas, ko se mi po malem trga od novoletnega vzdušja – sem namreč ena tistih, ki bi imele okraske in lučke najraje kar celo leto. Je pa prihod novega leta tudi prelomnica, ko naj bi počistili s starim in pričeli z novim. S predpostavko, da naj bi bilo novo boljše.

Če se vrnem k reku, da je čista hiša znak zapravljenega življenja, potem glede na zapisano nikakor ne spadam med tiste, ki ga zapravljajo. Zakaj bi torej sploh hotela počistiti s starim in pričeti z novim? Saj mi je povsem dobro tako, kot je.