Delovne brigade

Šeflica Fotolia

Mojemu možu vsake toliko rečem, da bom ob prvem višku denarja najprej najela nekoga, ki nam bo enkrat tedensko počistil po hiši. Saj veste – prav zoprno je, če človek preko tedna vstaja ob pol šestih in se vrne iz službe ob petih popoldne, ko prideta sobota in nedelja, pa spet ne more dati vseh štirih od sebe ter enostavno uživati s partnerjem in otroci, ker je hiša v popolnem razsulu – ne, na vrsti je sobotno čiščenje, nato pa še vsaj štirje stroji perila.

Glede na to, da ne maram »vikend čiščenja«, je zato še bolj nenavadno, da me je doletelo čiščenje med dopustom. Prisežem: zadnja dva dni dopusta preteklega leta sem namenila čiščenju. Povsem prostovoljno. Včasih se vprašam, kaj mi je bilo …

Pravzaprav odgovor ni preveč zapleten. Moja starejša hči trenira športno plezanje in zadnji teden pred Silvestrom je bil namenjen prenovi plezalne stene v klubu. Pa smo se je lotili. Na horuk, po sistemu delovnih brigad. Kar pomeni, da smo žrtvovali svoj prosti čas, čas med prazniki, žrtvovali dopust. Zato, da smo najprej s stene odstranili za sedem nakupovalnih vozičkov oprimkov oziroma »grifov«, prebarvali steno in se nato lotili še najbolj zanimivega dela – čiščenja »grifov«.

A veste, da sploh ne vem, če sem že kdaj prej šla v trgovino in trgovko povprašala o tem, kje imajo sirkove krtače? In potem sem kupila kar tri. Gotovo so mislili, da sem padla z Lune.

In potem smo drgnili, krtačili, ščetkali. Vam rečem – kaj vse ljudje ne naredimo za svoje otroke!

Nekaj tednov kasneje je stena usposobljena za plezanje, čeprav bo na njej še veliko dela. In prav danes je hči spet na treningu. In počasi se mi začenja svitati, zakaj sem žrtvovala dva dni dopusta. Uganete?

Zato, ker je hči nad športnim plezanjem tako navdušena, da celo ob povabilu najboljše prijateljice na rojstni dan razmišlja, ali bi šla raje na zabavo ali na trening. (In seveda sem potem jaz tista, ki odloči, da mora na zabavo.) Zato, ker v plezanju tako uživa, da si sploh ne zna več predstavljati življenja brez njega.

Pa še nekaj je …

Vam povem kar zdajle, kajti ravno namreč uživam v sadovih »dopustniškega čiščenja«. Ura je šest zvečer in jaz že pol ure sedim v svoji slaščičarni. In še uro in pol bom. Torej dve uri miru, da malo pokukam na računalnik, ne da bi morala starejši razlagati pomen besed, ki jih sliši na radiu, ne da bi morala mlajšo naganjati na stranišče, preden ji uide v gatke, ne da bi pospravljala posodo po kosilu, ne da bi poslušala partnerja, ker je spet crknila televizija.

Aaaaaah … Kakšen balzam za dušo.

Tako, zdaj pa dovolj računalnika. Prinesla sem si novo knjigo in komaj čakam, da se je v miru lotim.

Pa naj še kdo reče, da čiščenje ne osvobaja.