marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Al’ prav se piše cheflica al’ šeflica?

»Chef« pustimo za kuharske mojstre, ki vedo, kaj je aspik in kaj terina.

»Šefica« pustimo za gospe v kostimih, ki delajo na pomembnih položajih.

»Šeflica« pa je ravno prav.

Šeflica je šefica od žlic. Torej gotovo nekaj ve o kuhariji. In ker tale Šeflica ni bila rojena s srebrno žlico, kakor radi rečemo, bo potrebnega precej truda, da bo svoje žlice primerno postavila v vrsto in vam zakuhala tako slastno in hkrati preprosto stvar kot je Marmelina. Na srečo pa Šeflica rada zajema življenje z veliko žlico oziroma, bolje rečeno, kar s »šeflico« (pardon: zajemalko) – tako ni skrbi, da v imenu Marmeline ne bi tiščala svojega nosu tja, kjer prijetno diši in se kaj finega dogaja.

Edino eno težavo ima Šeflica. Eno samo napako. Ni ji všeč, kadar se kdo nanjo jezi in ji reče »Šefla«. To je tako kruto. Tako brutalno. Tako ... Resno! Resno? Ne, tega pa na Marmelini ne bomo dovolili. Šeflica ne dovoli, da se na Marmelini družijo resnobe in puščobe. Pa še marsikaj drugega ji ni všeč – ampak o tem šele potem, ko boste Marmelino vsaj malo okusili in se prepričali, da se jo izplača shraniti za ozimnico ter si je vsak dan privoščiti vsaj eno žličko. Ali, še bolje: kar šeflico.