marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Pravljica: Tamara in kosmatinčki

Fotolia

Tamara je bilo prikupno štiriletno dekletce, kostanjevo rjavih las in smaragdno zelenih oči in kot večina deklic se je rada igrala s punčkami, kuhala in likala ter se ni kaj veliko zmenila za norčije fantovskih prijateljev v vrtcu. Nečesa pa Tamara zelo ni marala – umivanja! Umivanja zjutraj ali zvečer, prhanja ali kopanja, pa četudi je bilo to po čudovitem dnevu na bazenu ali v morju. Tamaro je vsaka kapljica vode bolela kot udarec majhnih kamnov in če je bila le malce hladnejša, je bila podobna ledenim kockam, toplejša pa je bila kot vrelo olje, ki se je zlivalo po njenem telesu. Milo jo je praskalo, šampon jo je grizel, celo najslajša zobna pasta jo je pekla kot kislina, zadnje čase se je upirala celo glavniku, ki je iz njene glave pulil šope las. Grozno, res - vsaj tako se je zdelo Tamari.

Nekega nedeljskega večera, ko je mamica Tamaro postavila v kopalno kad, da bi jo temeljito oprhala, namilila, našamponirala in zdrgnila z nje umazanijo, se je Tamara upirala z vsemi štirimi. »Peče me, peče! Zelo me peče!« je začela glasno kričati, ko je na sebi začutila vodo, »Auva, mami! Vse me boli. Zakaj me voda vedno tako pretepa?« Mamica je molčala. »Mami, nočem, nočem mila. Ne tega mila, vedno me praska! In poglej koliko pene naredi – pena me bo požrla!!!« je znova kričala in njena mamica se je močno razjezila. Besno jo je zavila v brisačo in odnesla iz kopalnice naravnost v sobo. »Gospodična, če se ne boš umivala, se izvoli sama obleči in zaspati! Lahko noč!« je še rekla mamica, glasno zaloputnila z vrati in odšla ven. »Maaamiii, maamiiii, pridi nazaj!« je začela kričati Tamara, »Hočem, da me umiješ. Umij me, mami! Maaamiiiii!!! Oblekla bi se!!!« In tako je Tamara kričala v nedogled, a mamica je ni želela slišati in Tamara je močno utrujena zaspala v svoji postelji.

Nato je sredi noči začutila, kako so jo prijele močne roke. Njena postelja ni bila več postelja, ampak kad polne vode… ne, to sploh ni bila voda! Bili so ostri žeblji, ki so jo zbadali! Nato je od vsepovsod začela gomazeti vranje črna pena in prekrivati njeno telo. Kričala je in klicala na pomoč, a nihče je ni slišal. Črna in gosta pena je zalila njeno grlo in nato zakrila njene oči in ko se je Tamara nekaj trenutkov kasneje prebudila, se je znašla v prostoru, ki ga ni še nikoli videla. Bilo je podobno zdravniški sobi, polno je bilo miz, premikajočih se trakov, luči, različnih cevi, tub, kozarcev, kadi in prh.

Nato je zaslišala cviljenje in mimo nje je nenadoma v strumnem koraku in povsem ravni vrsti prikorakala dolga četa nadvse nenavadnih bitij. Bili so majhni in različnih barv – rumeni kot sonce, rdeči kot jagode, zeleni kot trava, modri kot nebo, rjavi kot čokolada, črni kot noč, beli kot sneg in oranžni kot pomaranče. Bili so zelo majhni, puhasti in razmršeni, z dvema majhnima očesoma in ustki, v katerih so se skrivali drobni, a zelo ostri zobki. »Kdo ste vi? Kje sem? Kaj se dogaja?« so vprašanja deževala iz Tamare.

• stran 1
• stran 2