Pravljica: Kako sta Sonce in Luna dobila ime
Pred davnimi časi sta v iz blata in slame zgrajeni koči živela Ženska in Moški. Takrat so ljudje živeli v bornih in skromnih domovih, po svetu so hodili peš, jedli so tisto, kar so sami nabrali ali ulovili in tudi oblačili so se kar v kože živali, ki so jih ulovili. In čeprav se zdi, da so zaradi pomanjkanja današnjih vsakdanjih nadlog trpeli, je bilo povsem drugače - ogromno časa so preživeli skupaj, se pogovarjali, peli in se igrali.
Ženska in Moški sta nekega dne dobila otroka – Deklico in Dečka, in čeprav sta bila dvojčka, sta si bila različna kot dan in noč. Deklica je imela dolge, vranje črne lase in bled obraz, s prodornimi očmi, rožnatimi lici in češnjevo rdečimi ustnicami. Bila je mirna in zadržana, navadno tiho, svet okoli sebe je kar požirala z očmi in se učila znanj in veščin, ki sta ju že obvladala mamica in očka. Deček je imel krajše, kodraste lase, zlato rumene kot zrelo žito, nagajive oči, ki so vedno švigale in iskale priložnost za dirjanje naokrog. Tudi Deček je bil zelo radoveden in vedoželjen, občudoval je svoja starša in tako kot njegova sestra vsak dan rastel in rastel.
Nekega dne je prišla Zima – bila je izredno mrzla in neprijazna. Tla so zmrznila in bila trda kot kamen in družina ni mogla nabirati hrane. Živali je tako zelo zeblo, da so se skrile v svoje brloge in ostala domovanja ali pa so pobegnile. Deklica in Deček sta bila vsak dan bolj lačna in tudi kože niso bile zadostna zaščita pred mrazom, zato se je oče odločil, da odide na lov in poskrbi za svojo družino. Poljubil je otroka in njuno mamo ter odšel. Otroka sta najprej štela ure, nato dneve in tedne, a oče se ni vrnil. Njuna mama je bila vedno bolj zaskrbljena in se je vse pogosteje ozirala v smer, kamor je odšel njen mož, in v njenih očeh so se vse pogosteje nabirale solze. Zima se je že umaknila pomladi in tudi zemlja je postala prijaznejša, vendar očeta še vedno ni bilo domov. Morda se je izgubil, morda je postal plen kakšne sestradane živali ali pa je padel v kakšno globoko luknjo in se ni mogel rešiti.
Deklica in Deček, ki sta svojega očeta neizmerno ljubila, nista mogla več skrivati žalosti in začela sta nezadržno jokati. Jokala sta in jokala, med potoki solza pa obupano klicala svojega očeta, naj se vendarle vrne nazaj k njim, saj sta ga pogrešala - in klicala sta tako milo in srce parajoče, da je začelo jokati še Nebo. Ure, dneve in tedne je neprestano deževalo in na Zemlji je bilo toliko vode, da ni imela več kam odtekati.
Nenadoma je zapihal silovit veter, ki je ustvaril velikanske vrtince vode, ruval stoletna drevesa iz vode in jih nosil po zraku kot peresca. Nebo je počrnelo, da se ni več videlo, nato pa so grozeče črno nebo kot blago začeli parati bliski, ki jih je spremljalo oglušujoče grmenje. Ljudje po vsem svetu so zaskrbljeno gledali v podivjano nebo in se skrivali pred besnečo močjo, ko je čisto blizu družine udarila tako močna strela, da je razklala tla. Iz razpoke se je dvignil bel dim, ki je dobil obliko mogočne postave. »Jaz sem Veliki Duh Zemlje,« je zagrmelo in družina je nemo gledala v sicer brezoblično, a nadvse grozljivo podobo, ki jim je govorila: »Kaj pomeni to stokanje in jokanje? Vajin oče je odšel v širni svet, da bi lahko poskrbel za vas, a se je na svojem neskončnem potovanju izgubil, saj je zataval v strašni megli in sedaj živi nekje na drugi strani sveta in ne more nazaj k vam, pa čeprav si vas tako zelo želi. Njegove noge so utrujene, oči in srce še bolj, zatorej…«
Veliki Duh Zemlje je za nekaj trenutkov umolknil, ko so bolečo tišino prekinili vnovični bliski in grmenje, pa se je znova oglasil njegov glas: »Bodi, kot bom odločil. Družina sodi skupaj in zaradi vaše žalosti je žalosten cel svet! Tebe, Deklica, bom spremenil v svetlobo Noči in imenovala se boš Luna. Ti, Deček, postaneš svetloba Dneva in klicali te bodo Sonce! Krožila bosta okrog Zemlje in nam nudila svetlobo podnevi in ponoči – ko bo en od vaju pri Mami, bo drugi pri Očetu in tako vse do konca dni!«
Veliki Duh Zemlje se je po teh besedah z oglušujočim gromom in silnim bliskom poslovil in odšel nazaj v ljudem neznane globočine. Deklica in Deček pa sta se iz tesnega objema matere hipoma preselila na nebo – Deček je postal Sonce in je tolažil svojo mamo, Deklica pa je postala Luna in odšla posušit solze svojemu ubogemu očetu na drugem koncu sveta. In nato se je vrnila k mami, k očetu pa je odšel Deček. Veliki Duh Zemlje je tako za vse večne čase povezal hrepeneče duše na zemlji z mogočnima nebesnima kroglama, saj se brat in sestra od takrat igrata in lovita po nebesnem obodu, k njima pa se ozirajo vsi tisti, ki pogrešajo ali iščejo ljubljeno osebo.
Matic Slapšak
Podobni članki
- Ljubljenčki za predšolske otroke
(07.01.2011) - Poroka: deklica z rožicami
(27.03.2011) - Materinstvo – navade pri nas in drugod
(25.03.2013) - Otrok in mačka – poskrbite za ujemanje
(15.06.2011) - Orehova potica
(18.02.2013) - Pravice otrok in Zagovornik
(24.11.2010) - Kako dati mački tableto?
(03.11.2010) - Zanimivosti o bučah
(14.10.2011) - Zimska nega psa
(09.12.2010) - Sladkorčki sreče
(22.12.2012)
Najbolj brani članki
-
Kdaj imam god?
objavljeno:01.01.2012, 325,274 prikazov -
Ideje za zavijanje daril
objavljeno:, 303,997 prikazov -
Zlaganje prtičkov: lotos
objavljeno:, 224,944 prikazov -
Zlaganje prtičkov – strelicija
objavljeno:, 192,939 prikazov -
Mini tortice
objavljeno:, 159,115 prikazov