marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Neti in čirimuc

Čisto počasi je zamahnila in … Majhno, črno, mehko, z dvema uhljema in dolgim repom. Usta so se ji razlezla. »Pridi, mucek! Pridi, se bova igrala,« mu je rekla. Očitno takrat, ko velikih čarovnic ni, ne upajo priti le bavbavi, ampak tudi čarovniški mačkolini.

»Muc, muc,« ga je klicala. Muc se je pošteno nasršil, ko se mu je približala. Vedel je namreč, da ne bi smel hoditi okoli. A ko ga je Neti pobožala, mu ni preostalo drugega, kot da ji je skočil v naročje – tako lepo se je bilo crkljati.

»Vedno sem si želela čarovniškega mačka,« mu je zaupala. »Prav takšnega, kot si ti. Da bi ga božala, da bi se igrala in bi mi ponoči grel noge.« Muc je zapredel. »Odslej boš moj maček. Ko bova sama, boš tu, sicer pa se boš skril. Takole ti bom odprla,« je rekla Neti in mu pokazala, kako s čarovnijo odpre in zapre vrata. »Imenitno, ne? Pa tudi kaj drugega že znam začarati,« se mu je pohvalila. »Glej!« je vzkliknila in pomignila k stikalu za luč. Ta se je čarobno prižgala, a hitro jo je morala spet ugasniti, ker so se zbudili netopirji in začeli godrnjati, da jih je strah svetlobe.

»Vidiš, takole godrnjajo,« je rekla čirimucu na uho. »Malo so čudni, veš. Svetlobe se bojijo, namesto teme, pa tudi sicer je pri njih vse narobe.« Tudi mucu ni bilo prav, da je svet postavljen na glavo. To je tako, kot bi miši lovile mačke, namesto mačke miši.

»Si lačen?« je vprašala Neti in čirimucek je hitro skočil na vse štiri. »Pa poglejmo,« je rekla Neti in vzela paličico. »Poskusila ti bom pričarati skodelico mleka.«

Neti je zamahnila s paličico proti košu za perilo, v katerega je običajno potlačila svojo premočeno oblekico. Puf! Spremenil se je v kitajsko vazo, polno rož. Muc se je usločil, tako se je prestrašil – če bi ga zalotila glavna čarovnica, bi se v prav takšno vazo spremenil on. »Nič ne skrbi,« ga je pomirila Neti. »Tole bo pač malo trajalo. Še nikoli nisem pričarala nič užitnega.«

Ponovno je zamahnila. Iz vaze je nastal majhen umivalnik, poln milnih mehurčkov. Muc je hotel vanj pomočiti tačke, pa Neti ni hotela, da bi škropil z vodo. »Še malo,« je odločila in se pripravila, da zamahne, pa jo je ravno takrat nekaj požgečkalo. »Luuulat meee!« je vzkliknila in paličica ji je zletela iz rok ter pristala v umivalniku. Ki pa sploh ni bil več umivalnik. Spremenil se je v veliko skodelico, takšno, iz katere bi se lahko velikani nalivali s čajem.

Neti je malo mencala, se prestopala … Potem pa skočila do skodele, počepnila nanjo in lulala. Muc je debelo gledal in netopirji so začudeno mežikali.

»Prav to sem potrebovala: lulalnik!« se je zasmejala. In lulalnik se je prilegal njeni ritki, kot da bi bil ustvarjen prav za to, da bi male čarovničke lulale vanj. »Veš, muc, tole bi pa lahko tudi s sabo na izlet vzela. In se potepala, kolikor bi me bila volja – lahko bi celo noč plesala tango, pa se niti enkrat ne bi več polulala v oblekico.«

Neti je poskakovala pod strop, pa tudi netopirji so se od veselja gugali z glavo navzdol. Le čirimuc ni bil videti navdušen. »Saj res, mleko sem ti obljubila,« se je spomnila Neti. »V hladilnik ga grem iskat,« je rekla in odskakljala po stopnicah. Vrnila se je z dvema skledicama mleka – eno za muca in eno za netopirje, ki so ravno tako radi vanj namočili svoje brke. Nato pa sta se z mucem igrala in crkljala in zadremala …

»Dobro jutro!« je Neti zbudila glavna čarovnica. »Pridi, čas je za zajtrk. Povedala ti bom, kako se je zapletlo tekmovanje za največjo luknjo v nogavicah, ker sta se dve trapi sporekli, ali naj se luknjo meri v širino ali v dolžino.«

Neti si je pomencala oči in se takoj spomnila na svojega mačkolina. Kje pa je? Saj menda je še pravi čas ušel?

Glavna čarovnica je medtem odprla okno in se stegnila skozenj, da je potipala njeno oblekico. »Suha je,« je prikimala in jo snela z vrvi. »Lahko boš šla ven.«

Neti se je spomnila na lulalnik in že hotela reči, da bo odslej lahko šla kamor koli. A glavna čarovnica je ravno opazila dve skodelici mleka, nekaj jo je zaščemelo v nosu in pod posteljo je videla nekaj majhnega, črnega, mehkega, z dvema uhljema in dolgim repom. »Aaaap-čih!« je kihnila, pri tem pa se je spotaknila ob lulalnik in pristala ob steni. Eden od netopirjev je bil tako presenečen, da se je spustil s krempeljci in pristal prav na njeni glavi. »Maaaačeeeek!« je zavreščala čarovnica in v sobo se je takoj nagnetel kup čarovnic, ki so prišle pasti firbec.

»Takoj dol, grdavš!« je zamahnila proti netopirju, ki je ves zmeden poletel skozi okno, namesto pod strop. In drugi netopirji so zmedeni odleteli naravnost za njim. »Kdo ti je dovolil mačka?« se je glavna čarovnica zapičila v Neti. »Dobro veš, da so prepovedani!«

»Ampak saj je še čisto majčken čirimuc,« se je skušala izgovoriti Neti. »Nikomur nič noče.«

»Nič noče? Kaj nisem ravno poletela čez pol sobe? Še vrat bi si lahko zlomila! Maček mora stran in to takoj!«

»Ne dam ga,« je Neti stisnila ustnice in čarovnice so zadržale dih. »Moj je. Pomagal mi je začarati lulalnik,« je pokazala proti tistemu, za kar so čarovnice mislile, da je čajna skodelica za velikane. »Zdaj sem velika čarovnica, zato bom počela, kar hočem.«

Čarovnice se tudi ganiti niso upale, glavno čarovnico pa je zanimalo nekaj povsem drugega. »Kakšen lulalnik?« je vprašala in se prijela za nos, da ne bi še naprej kihala. »No, lulalnik za lulanje. Da mi ne uide v oblekico. Samo počepnem nanj.«

Glavna čarovnica je prikimala: »Imenitno! Zdaj pa nobenih polulanih oblekic več. Vse čarovničke naj še danes dobijo lulalnik. In zvečer gredo lahko z nami na zabavo.« Nato se je spet morala prijeti za nos, da ne bi kihnila.

Okna čarovniških stolpov so se odprla in čarovnice so pobrale vse oblekice čarovniških punčar, ki jim je kdaj ušlo. Že so hotele porezati vrvi, na katerih so se do sedaj sušile male cunjice, pa ni šlo, ker so bile vrvi zasedene. Takoj, ko so bile proste, so nanje namreč prileteli netopirji in se obesili z glavo navzdol. Le tisti, ki se je zapletel glavni čarovnici v lase, je na vrvi stal pokonci, kot da je ptič. Tako je bilo jasno, da se na vsa usta smeji. Kajti netopirji so bili navdušeni, da lahko visijo zunaj.

»Kaj pa bomo s kljukicami?« je vprašala ena izmed čarovnic. »Gotovo so za kaj uporabne.«

»Krasna ideja,« je rekla glavna čarovnica in si eno pričarala na nos. »Prav roka me je že bolela, tako sem stiskala nosnici. Takole pa sploh ni več strahu, da bi kihnila.«

»Potem lahko čirimuc ostane?« se je Neti v očeh posvetila zvezdica.

»Kaj pa vem,« je skomignila glavna čarovnica. »Saj ne boš imela časa, da bi se igrala z njim. Zdaj boš hodila z nami na zabave,« se je nasmehnila in odhitela iz sobe.

Neti je prijela mačkolina v naročje. »Veš kaj, muc, v resnici mi je čisto vseeno za njihove zabave. Kaj pa me briga, ali se luknje v nogavicah merijo podolgem ali počez. Kaj tako trapastega si še netopirji ne bi izmislili.«

Tako je Neti ostala mala čarovnička in prav nič je ni več mikalo, da bi bila velika. Raje je z mucem zganjala norčije. Lulalnik pa je tudi pridno uporabljala in njena oblekica ni bila nikoli več mokra. Ko je čez mnogo mnogo let vendarle odrasla, je čiračaro za lulalnik zapisala v čarovniško knjigo. Tam pa smo jo enkrat odkrili ljudje, ki smo lulalnik preimenovali v kahlico.

Uršula Novak

• stran 1
• stran 2