marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Neti in čirimuc

Fotolia

Nekoč je živela čarovnica. Takšna čisto majčkena, ki še niti s paličico ni znala dobro zamahniti, čarovniški klobuk pa ji je ves čas lezel na oči. Ime ji je bilo Netopira, kajti ko se je rodila, so se netopirji tako zagnano spreletavali po nebu, da so zakrili vse zvezde. Ljubkovalno pa so jo klicali Neti – nenazadnje je bila še čisto majhna in ji je takšno majhno ime tudi najbolj pristajalo.

Neti pa si je najbolj želela, da bi bila velika. To bi bilo zabavno! Potem bi lahko kot druge čarovnice ponoči zajahala metlo, z njimi plesala tango in tekmovala, katera ima večjo luknjo v nogavicah. A bila je premajhna, zato so ji čarovnice govorile: »Ne moreš z nami, saj še metle ne znaš dobro zajahati.« Ali: »Kaj pa bi počela – saj še niti najlonk nimaš!« Glavna čarovnica pa jo je pobožala po čopkih in rekla: »Neti, saj veš, kaj se zgodi, kadar si dolgo zdoma …«

Takole je: kadar je bila Neti predolgo zunaj, se je rado zgodilo, da je naenkrat začutila, kot bi jo nekaj požgečkalo, in potem je na ves glas zavpila: »Luuuuulat meeee!« Da bi odšla v stolp, kjer je bilo stranišče, ni bilo časa. Za grm pa tudi ni hotela počepniti, ker se je bala, da jo bo po zadnji plati žgečkala trava ali ji bo kakšna mravlja zlezla pod oblekico in jo pogrizla. Tako je nekaj časa mencala, se prestopala sem in tja, potem pa …

»Joj, polulala si se,« je rekla glavna čarovnica. Neti je zardela in rekla: »Ne, pa se nisem,« čeprav je bila čisto mokra. Kajti čarovnice se lahko tudi kdaj zlažejo. Zlasti, če resnica pomeni, da se morajo prenehati igrati ter za cel dan oditi v stolp.

Ja, tako je pri čarovnicah: vsaka ima samo eno oblekico. Če jo je potrebno oprati in posušiti na vrvi, potem pač ne more hoditi naokoli v gatkah. Najbolje je, da se spravi v posteljo in greje pod odejo. V postelji pa je tak dolgčas! Ničesar ne moreš početi, razen da vadiš trapaste čirečare ali čenčaš z netopirji. To pa tudi ni preveč zabavno, ker bučmani ves čas visijo z glavo navzdol in je tudi njihov svet postavljen na glavo: če rečejo gor, mislijo dol, če rečejo spodaj, mislijo zgoraj, in če se nasmehnejo, se zdi, kot da so usta ukrivili v grozno spako.

»Ko bi vsaj lahko začarala, da se ne bi nikoli več polulala,« je rekla Neti, ko je čakala, da se njeno perilo posuši. Vedela je, da do večera še ne bo suho, tako da čarovnic tudi pospremiti ne bo mogla, ko se bodo odpravile ven. In ker je pihal leden veter, oblačila tudi zjutraj morda ne bodo suha. Tako se ne bo mogla ob njihovi vrnitvi niti pozanimati, katera je imela tokrat največjo luknjo v nogavicah in kateri čarovniški par je najlepše plesal tango.

Neti se je obrnila k netopirju, ki je visel v najbližjem kotu. »Zaplešiva tango,« mu je rekla, kajti netopirji so zelo priročni za plesne vaje. Ne stopijo ti na prste in zaradi radarja vedno poskrbijo, da se med plesom ne zaletiš v drug par. »V levo me zavrti,« mu je rekla in ga nežno prijela za prhuti, a netopir jo je obrnil v desno, da sta pristala na tleh. »V levo sem rekla,« mu je zažugala. »V levo za tiste, ki stojijo, ne pa visijo z glavo navzdol!«

Netopir se je šel užaljen kujati pod strop, saj ni bil vajen, da bi mu majhna čarovniška punčara žugala s prstom. Neti pa je razmišljala, zakaj nima vsaj kakšnega čarovniškega mačkona, da bi ji delal družbo. Odkar je glavna čarovnica ugotovila, da je na mačke alergična, so se vse mačke razbežale, da jih ne bi spremenila v kitajsko vazo. Čarovnice so seveda negodovale, a nobena si ni drznila tvegati glasnega »Aaaap-čih!«, ki bi ujezil glavno čarovnico.

»Bom pa vadila čirečare,« si je rekla. Prijela je paličico in ponavljala, kar so učili v čarovniškem vrtcu. Zamahnila je s paličico navzgor, in vrata njene sobe so se odprla. Zamahnila je navzdol, in vrata so se zaprla. Takšne reči se namreč učijo čarovničke, ki so še premajhne, da bi dosegle do kljuke.

Odprla, zaprla, odprla, zaprla … Kaj pa je bilo to?

Neti ni vedela, ali naj še enkrat zamahne, kajti zdelo se ji je, da je na drugi strani vrat videla nekaj črnega. In to bi bilo lahko kar koli. Lahko bi bil strašen bavbav! Neti pa se je bavbavov bala – razen, kadar so bile poleg velike čarovnice. Te so vsakega bavbava začarale, da je postal rožnat in je dišal po malinah. Zato bavbavi običajno niso hodili na obisk. A danes, ko je bila čisto sama, bi se prav lahko kakšen prikradel … Nazadnje si je rekla, da bo vrata samo na hitro odprla – in če je bavbav, bo hitro zamahnila s paličico ter vrata zaloputnila bavbavu pred nosom.

• stran 1
• stran 2