marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

V Ljubljani bi moral še pes plačevati najemnino

Pošlji prijatelju

ilustracija ženske - drevesaFotolia

Pojdimo od začetka.

Kako se je čistokrvna Ljubljančanka znašla v majhni štajerski vasici ob hrvaški meji? Ne, nisem bežala pred zakonom, mafijo ali moškim.

Vse se je začelo tako, da sem bila piflarka. Zato so me v šoli poslali na nagradni poletni tabor za piflarje. Tam pa sem spoznala eno izmed ključnih oseb v mojem življenju - mojo drago Tiano, mojo sestro po srcu. Od takrat naprej bi lahko meni rekli rit, njej pa srajca. Ali pa tudi obratno. Na vezi sva že skoraj 20 let. Ona je tista, ki je kriva, da sem končala tukaj - ker me je predstavila najbolj divjemu tipu, kar jih je poznala moja hipijevska najstniška duša, ki se je v trenutku do ušes zatreskala vanj.

Neko poletje je bila pri meni na počitnicah in odtrganci so se pripeljali z morja s staro stoenko, ki ji niso delale zavore. Imeli so celo »mobitel« - odtrgan ročaj vrat. Skratka: ti dolgolasci so se ustavili pred mojim blokom in na travnik (kjer so in še vedno vneto lulajo in kakajo vsi mogoči ljubljenčki) sva jim prinesli deko in pol našega hladilnika.

Leta so minevala in jaz sem se zaljubljala in odljubljala, vsako leto pa sem šla h Kami in na eni izmed trgatev sva se končno zapela. Na koncertu Dežurnih krivcev, on pijan kot klada, jaz pa trezna, a zadeta od hormonov, sva se začela midva.

Čez pol leta je prišel k meni v malo študentsko stanovanje v Ljubljani z idejo, da bi ostal. Začela sva živeti skupaj. Bil je maj in trgalo se nama je. Kadar nisva preživljala časa na obveznih vajah na faksu, sva bila zaklenjena v moji sobici in nič drugega ni obstajalo.

Lastniku, ki je živel z nami, je študentarija začela iti na živce, zato se nas je odločil postaviti pred vrata. Imel je imenitno taktiko - recimo, da je v izpitnem obdobju, ko sem cele dneve študirala in želela ponoči res samo spati, sredi noči miksal šejk, loputal z vrati, s svojim vpitjem poskušal preglasiti že tako glasno glasbo … Ker smo bili dokaj trpežni in številčno močnejši (3:1), se je odločil in nam zadal končni udarec. Na kuhinjski mizi nas je pričakal listek, da nam bo zvišal najemnino. Sodu pa je izbila dno zahteva, naj plačam najemnino tudi za psa - saj je konec koncev le-ta »človekov najboljši prijatelj«.

Mrzlično sva začela iskati rešitve, kako naprej. Živeti v glavnem mestu je bilo drago. Jaz sem se bližala koncu študija, on je hodil z vlakom ob petih zjutraj skoraj vsak dan v Celje. Čez vikende sva delala. Odločila sva se: zdaj sva mlada, imava čas, voljo, pridne roke, nekaj prihrankov - in lahko bi si pri njemu nad garažo uredila majhno majhno sobico s kuhinjo in kopalnico. Idejo sva predstavila njegovim staršem in pomagali so nama.

Naj povem, da ljudje tukaj večinoma niso bogati. Vsaj tako ne, kar se tiče denarja. Imajo pa velika srca. Tako sta nama njegova starša pomagala realizirati idejo in čez poletje smo vsi delali kot nori, od zgodnjega jutra do večera, in popadali v postelje do naslednjega dne. Uspelo nam je in tistega septembra sva zaživela »na svojem«.

Ko se danes kdaj pogovarjava, kako sva se prenašala na tistih 16 kvadratnih metrih, se nasmejiva in si rečeva, da sva bila pač mlada in zaljubljena.

Oglašujte pri nas