marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Ste brali knjige ali poslušali Ace of Base?

Pošlji prijatelju

IngvezijaFotolia

Vedno mi je bila uganka, kako je ta moj frajer izbral ravno mene. Do njega so se me vsi moški kar nekako bali. Moja odločnost je namreč včasih strah vzbujajoča, pri njemu pa je bila ključna za obstoj in razvoj najine zveze.

V trenutku, ko sva trčila, so bili moji lasje dolgi približno tri milimetre, vedno pa sem imela nekaj kilogramov preveč, da bi bila ponosna na svojo rit. Baje je nekaj videl v mojih očeh … in zdim se mu seksi. Vseskozi in še vedno, kljub dvema ogromnima trebuhoma, ki sem ju preživela in sta postala krasna mala otroka, kljub petim strijam ob popku in neštetim na stegnih.

Najina značaja se hkrati tepeta, po drugi strani pa naju povezuje to, da imava do materialnosti precej podoben odnos. Denar in stvari pač morajo biti, ker jih potrebujemo, ne pa zato, da se z njimi krasimo in dokazujemo. Zato sem zelo ponosna na naš domek tukaj nad garažo in štalo, čeprav nimamo zlatih pip in sva stene pokitala in pobelila sama. Tudi parket sva sama položila, sestavila kuhinjo … Nikoli se nisva branila rabljenih stvari, ki sva jih obnovila in jim dala še eno priložnost.

Tako ima najin dom pridih domačnosti, ker v kuhinji prasketa ogenj v velikem štedilniku, na katerem sredi mrzle zime tudi kuham, v spalnici nas na oknu pozdravlja dobra vila, narejena iz lepljivih barv za steklo, ki nam prinaša vse dobro, na vratih omar v kuhinji imamo razstavo hčerkinih risbic, ki jih je sama polepila.

Skratka - ne živimo v sterilnem stanovanju sredi mesta, kjer bi letala naokoli s krpo v roki in kar naprej opozarjala sostanovalce, naj si zaboga dajo krožnik pod kos kruha, ker sem ravnokar pometla ali pa, še huje - nimam gospodinjske pomočnice. V vseh prostorih je relativno vedno prisoten »delovni nered«. Naše gnezdece je prežeto z nami in vsak izmed nas mu daje svoj pečat, zato se radi vračamo vanj. To je bistvo doma. Varnost. Ljubezen. Družina.

Oba sva tudi ustvarjalna. Nekakšna laična umetnika. Nikoli nisem imela toliko poguma, da bi poskusila živeti od izdelkov izpod lastnih rok. Sicer niso slabi, idej mi ne manjka, pa tudi trmasta sem dovolj, vendar bi bili cenovno popolnoma nekonkurenčni kitajski robi, ki so je polne vse trgovine.

Je pa ustvarjanje pomemben del najinega življenja. On je glasbenik, jaz pa sem razpeta med šivanje, oblikovanje, pisanje, pesnenje, risanje stripov… Kraj, v katerem živiva, je prava zakladnica ustvarjalcev. Ko sem jih spoznavala, me je navdušilo to, da so jim branje knjig, znanje in umetnost ene izmed glavnih vrednot. To so moji sovrstniki in med njimi sem se končno počutila sprejeto, kajti v ljubljanskem blokovskem naselju, kjer sem odraščala, je bilo najbolj važno to, kdaj si se prvič »zalizal«, »dal dol«, pokadil prvi joint. Vedno mi je bilo dolgočasno pogovarjati se o tipih in bejbah, novih frizurah in Ace of Base, zato sem se počasi odmaknila v svoj svet, brala knjige in komaj čakala na vpis v srednjo šolo.

Takrat se je zgodil še en pomemben mejnik v mojem življenju. Mama mi je kupila psa. Izpolnila mi je željo, ki je v meni tlela že od otroštva in sem nanjo že nekako pozabila. Mali koker španjel mi je ponudil nove poti. Ena je bil vsakdanji polurni tek v naravi, druga je bila neprecenljiva prijateljica Maja, s katero sva preživeli najbolj nora leta, tretja pa študij veterine.

Kuža me je spremljal celo svoje življenje. Tudi takrat, ko sem na sredi prvega letnika fakultete najela prvo izmed mnogih najemniških sob, se je odselil z menoj. Pri tisti hiši v Črnučah je zaplodil svoje prvo in kolikor vem tudi edino leglo. Z mano je hodil na žure, počitnice, celo na predavanjih se je nekajkrat stiskal v zadnjih klopeh. Ni se mu godilo slabo, saj je bil vedno v dobri družbi in zagotovo se je med hordo bodočih veterinarjev počutil še posebej varno.

Mali kosmatinec je name deloval nekako terapevtsko. Pomagal mi je pri navezovanju novih poznanstev, skrb zanj je predstavljala odgovornost, bil je moj prijatelj, ki nikoli ni ugovarjal. Moj novi frajer ga ni spravil iz tira kljub temu, da je moral po novem spati pred vrati in si je le počasi zopet priboril mesto v postelji pri najinih nogah. Ravno tako je kasneje lepo sprejel nebogljeno bitje, ki sva ga nekoč prinesla iz brežiške porodnišnice.

Oglašujte pri nas