marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Krožki

Pošlji prijatelju

IngvetijaFotolia

V začetku šolskega leta smo pri naši triletnici v vrtčevski predalček poleg vseh mogočih ponudb zavarovanja prejeli še ponudbo za plesne urice. Ker postaja naša punca čedalje bolj puncasta in se temu primerno tudi čedalje rajši afna (se pači pred ogledalom, si zjutraj zmišljuje, kaj bi oblekla, nosi 10 špangic z znamenito mačko naenkrat, neutrudno pleše pred ogledalom…), sem bila sprva nad idejo navdušena. Pozanimala sem se tudi, kdaj in kje točno potekajo, ter če je že kateri izmed otrok v njeni skupini prijavljen.

Nato sem začela razmišljati, da se v bistvu z družino prav malo vidimo. Sploh zdaj, ko nisem več na porodniški in pridem domov pozno popoldan, včasih pa imam obveznosti prav od trenutka, ko otroka prideta iz vrtca, do takrat, ko se ugasne luč v otroški sobici. Mar naj zdaj punčko še mučim z nečim, kar se meni zdi super? Saj bi jo lahko navdušila, vendar - kaj bo imela od tega? Prikrajšana bo za eno družinsko popoldne.

Zakaj imajo čedalje mlajši otroci danes sploh hobije? Če se spomnim svojega otroštva, sem večino časa preživela zunaj s prijateljicami. Odraščala sem v zloglasnem ljubljanskem blokovskem naselju, kjer današnje mame svoj podmladek zaklepajo v stanovanja, ali pa jih nadzorovano sprehajajo po parkih. Pred samo 25 leti : ) se spominjam, da me je mami na lep, sončen dan nagnala ven, igrati se. In smo se preganjali s kolesi, skakali gumitvist, ristanc, se guncali, igrali vse žive vloge… in se tako učili negovanja medsebojnih odnosov, socializacije, ustvarjanja mesta v družbi.

Danes pa se mi zdi, da veliko staršev rajši vidi otroka »na varnem« pred računalnikom ali v organiziranem varstvu.

Svoj prvi krožek sem začela obiskovati šele v šoli, ko sem si zaželela igrati klavir. Potem me je minilo, pa se je mojim zazdelo dobro, da bi se učila Angleščine. Pojma nimam, ali mi je kaj koristilo. Danes znam čisto dobro govoriti angleško. V višjih razredih pa sem se raje ukvarjala z raziskovalnimi nalogami in pripravami na tekmovanja. Posebno ljuba mi je za vedno ostala matematika. Ogromno časa pa mi je vedno ostalo za to, da sem v vseh teh letih temeljito prerešetala bližnje knjižnice.

Mami mi je vedno zaupala, kar se mi zdi tudi z njene strani velik plus. Učenje zaupanja pa, o tem sem danes prepričana, je potekalo že v mojih zgodnjih letih ravno s samostojnostjo, ki mi jo je privzgojila. In zakaj bi naj jaz danes svoje otroke pri teh malih letih vodila za roko na neka nadzorovana srečanja? Raje jo pošljem v sosednjo hišo k stari mami in ji pri tem zaupam, da ne bo hodila po cesti, pač pa bo ubrala bližnjico po travi. Ali pa jo pošljem v kurnik pogledat, če so kokoške kaj prispevale k družinskemu proračunu. Potem pa ji dovolim, da mi pomaga speči pecivo in sama drži mikser. Poleg tega, da aktivno preživiva skupni čas, jo lahko tudi marsičesa naučim in le kdo jo bo lahko naučil več in bolje kot jaz?

Za hobije in krožke bo še dovolj časa. Naj moj otrok ostane čim dlje otrok, naj razvija svojo domišljijo skozi njemu primerno igro, ustvarjanje, naj se uči veščin, ki so osnova za to, da bo enkrat lahko sama sedla na avtobus in se odpeljala v glasbeno šolo, mene pa ne bo skrbelo, da bo sama in nebogljena v velikem svetu.

Pa še en pomemben vidik se kmalu pokaže. Ni mi treba kupovati dragih dresov, superg, roza pentelj in podobnih pripomočkov. Igranje s kanglico in peskom ali domačo muco je čisto zastonj!

…In danes, ko poslušam, kako se v njeni sobi pogovarjata »konj in ovčka«, mi vsekakor ni žal.