marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Dragi šef, tudi za tvojo rit raste palica

Fotolia

Ne boste verjeli, zakaj sem se odločila, da dam zeleno luč za spočetje drugega otroka pozimi in ne šele spomladi, kot je bilo prvotno načrtovano. Zaradi mobinga.

Pod mobing sem v mojem primeru vključevala: »nujno« od šefov diktirano delo na domu v času bolniške, ko se je name istočasno lepil vročičen enoletnik; delovne naloge, za katere nisem usposobljena niti jih ni v moji pogodbi; preverjanje koga kličem iz službenega mobitela; preverjanje elektronske pošte; izsiljevanje z odpovedjo, če ne bom sodelovala pri vračanju denarja, nakazanega za »potne stroške«…

Vam je znano?

Dokazov ne bom predstavljala, resničnost navedenega pa nakazuje dejstvo, da smo od štirih zaposlenih dve na porodniški, ena je noseča, ena pa je dala odpoved. V času mojega prihoda v firmo je dala odpoved sodelavka, njena nadomestnica je zdržala le mesec dni… Zato sem prvi dan, ko sem zagledala tisti komaj zaznaven plusek, odšla h ginekologu, nato pa še k psihiatru, ki sta poskrbela, da mi do konca nosečnosti ni bilo več treba gledati obeh vrhovnih nadutežev (ki sta bila v tesnem sorodstvenem razmerju).

Na začetku mi na bolniški sploh ni bilo lahko, kajti prva dva meseca sem se vsakič, ko mi je zazvonil telefon, začela tresti, saj sem se bala, da kličejo iz službe. Vsakič, ko sem odprla mail sem se bala novih groženj in sklepov nadrejenih. Vsakič, ko sem šla na wc, sem se bala, da bo stres škodoval mojemu malemu bitju in da si bom vsak čas obrisala kri, ko bom šla lulat. Groza me je bila ob misli, da bi morala iti delat nazaj tja. Še manevru vračila službenega avta in drugih pripomočkov sem se spretno izognila tako, da jih je vrnil moj dragi. Tudi spala sem pošastno slabo, saj sem vseskozi razmišljala le o Njih.

Sčasoma sem se začela spraševati, zakaj me je strah teh ljudi? Zakaj se počutim krivo? Konec koncev sem več kot vestno opravljala svoje delo, celo zelo rada sem ga imela, dokler se niso začeli pritiski. Bila sem zanesljiva, včasih sem šla tudi preko svojih meja, le da bi bila naloga dobro opravljena. No, strokovnjaki iz psihološke in psihiatrične stroke imajo za to gotovo kakšno razlago. Počasi sem prišla k sebi in se začela veseliti nosečnosti, drobnih gibov in lulčka na ultrazvoku. Svet divjega pehanja za denarjem in izkoriščanja je bledel… Končno sem imela čas, da razmislim o ideji, da postanem sama svoj šef. Hvala vsem pozitivnim silam, ki so krive za to, da se je moj otrok rodil z dvajsetimi prsti in popolnoma zdrav! In hvala za to, da so mi začela rasti »jajca« in se že veselim dneva, ko bom postala sama svoj šef.

Nedolgo tega sem razmišljala, zakaj ti ljudje, ki so mi povzročili toliko trpljenja in strahu, ne bi tudi kazensko odgovarjali. Konec koncev bi si prav pošteno zaslužili brco v rit, meni pa tudi ne bi škodila finančna injekcija. Samo veste kaj? Imam kar nekaj razlogov, da se ne spustim v pravno vojno z njimi, čeprav sem prepričana, da bi jih zmlela.

Eden je ta, da imam družino in je ne želim še naslednjih deset let obremenjevati s svojimi problemi.

Tudi sebe ne želim obremenjevati.

Bojim se gotovega maščevanja, ki bi sledilo s strani gospoda v penziji.

Čim prej želim pozabiti, da sem sploh kdaj srečala tako zlobne ljudi.

Tolaži pa me dejstvo, ki se je do zdaj še vselej izkazalo za resnično. Namreč pregovor, da za vsako rit nekje zraste palica!

Ne vem, koliko ljudi doživlja podobno. Mislim pa, da jih je čedalje več. Sploh zdaj, ko je »kriza« odličen izgovor zato, da se delavca »privije« do njegovih najskrajnejših zmožnosti. Če se bo ta upiral, jih na Zavodu čaka še preko sto tisoč in številka se vsak dan veča…