marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Črna packa

Pošlji prijatelju

IngvetijaFotolia

Hrvaški otok, predsezona, sončno jutro, terasa.

Voham svež morski zrak, pijem kavo in opazujem prebujajoče se jutro. Vse je tiho, otroci še spijo. Občudujem umetelno sezidano kamnito ograjo, s katero je obdana terasa. Pogled se mi ustavi na majhni smetki. Vsaj zdela se mi je smet, ko pa sem jo pogledala pobližje, se je izkazalo, da gre za členonožca. Imel je dva rokama podobna izrastka, na koncu so bile klešče. Sledil je ozek črn trup, na koncu zašiljen v rep, ki se je zvijal v obliki črke C daleč preko hrbta. Kakšna miniaturna umetnina! Popoln posnetek velikega in smrtno nevarnega bratranca iz eksotičnih krajev.

Najbrž je še zelo mlad, si mislim. Spomnim se, da sem nekje brala, da členonožci in žuželke neprestano rastejo, saj so vsakič, ko odvržejo star in premajhen hitinski oklep, večje. Vendar še nikoli nisem videla čebele, ki bi bila velika kot skodelica. Koliko medu bi lahko prinesla! Ne, ne. Žuželke zagotovo prej poginejo, preden bi dosegle takšno zanje neskončno in za nas nepredstavljivo velikost.

Kako umirajo žuželke? Predstavljam si, da jih veliko konča v ptičjih kljunih. Najbrž veliko več, kot si sploh lahko mislimo. Če ne bi bilo ptic, bi se naš planet spremenil v ogromno kroglo, na kateri bi vsepovprek gomazeli ščurki, pikapolonice in mravlje, po zraku pa bi brenčali neprehodni roji os, čebel, muh in komarjev.

Zanima me, ali žuželke zbolijo? Zagotovo obstajajo bolezni, ki jih zdesetkajo. Ena izmed njih je zastrupitev. Z insekticidi.

Spomnim se tudi na vetrobransko steklo našega avta, ki je po nekajurni vožnji pikčasto zaznamovano z lepljivimi madeži. Eden je še posebno velik in v trenutku, ko je nastal, je bilo slišati trk nesrečnega bitja.

Kaj neki si moj jutranji družabnik misli o meni? O ljudeh? Nas že pozna? Če bi vedel, kako smo hudobni, se zagotovo ne bi zatekel v človeško domovanje. Ali smo res hudobni? Ali smo samo nevedni? Celo prestrašeni? Ali so to le izgovori in skrivališča za naše pokvarjene duše?

Prevlada misel, da je večino ljudi strah in da jih je samo nekaj hudobnih. Pomislim na nekatere ljudi, ki so mi blizu in na to, kako veliko pojmov se bojijo: da si bo otrok prehladil ušesa, če ne bo imel na glavi kape; da imajo raka; da jih bodo oropali, medtem ko so v službi; da jih bo zadela strela med nevihto; da njihov šolarček ne bo znal pravilno prečkati ceste…

Za sabo slišim rahel šum, nato pa glasen: »POF!!!« In sredi terase je obležal Andrejev natikač. Na ograji pa je ostala le še črna packa. »Si videla škorpijona? Še dobro, da se nisi premaknila! Lahko bi te pičil!«

Oglašujte pri nas