marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Berite drobni tisk

Fotolia

Moja prva potreba po dieti se je pojavila nekje pri dvanajstih ali trinajstih letih. Ne spomnim se več, česa nisem smela jesti in ob kateri uri je bil zadnji dnevni obrok, dobro pa se spomnim, da so hitro izgubljeni kilogramčki še hitreje prišli nazaj. Ob naslednjem napadu hujšanja sem se zato raje odločila za redno švicanje.

Naslednja dieta me je zadela čez petnajst let. Ta ni bila antišpeharska, pač pa antipikčasta. Izogibati sem se morala hrane, ki je pri moji hčerki povzročila pikice, praskanje in vnetje kože. Za moralno podporo in malo tudi zaradi lastnega zdravja, se je pridružil tudi moški del ekipe. Vsekakor se nismo lotili enostavne naloge. Pa mi povejte, kaj bi jedli, če bi z jedilnika morali črtati mleko, pšenico, sladkor, jajca, svinjino, barvila, arome, konzervanse. V bolj razumljivem jeziku to pomeni, da nismo smeli jesti običajnih čuftov s pire krompirjem, pudinga, palačink, čokolade (aaaa!), ocvirkov, kave z mlekom, masla in marmelade, kruha, paštete, jogurtov, salam in sorodne hrane, ki dobro tekne.

Naenkrat sem se zalotila sredi trgovine z najbolj obupanim izrazom na obrazu, kar ga premore svet. Ob vsej »hipermarketovski« ponudbi sem lahko le vdano prebirala deklaracije in žalostno preskakovala police. S časom sem se naučila za vsako trgovino posebej, kje skriva nam prijazno hrano - polnozrnate, ajdove in sojine testenine, sojino in riževo mleko, agavin sirup, ržen kisli kruh, riževe ploščice s črno čokolado … Še najlažje je bilo kuhati tople obroke z veliko zelenjave, začeli smo se celo spogledovati z vegetarijanstvom.

Sploh po branju knjige »Mrha koščena«. V njej se dve Američanki lotita temeljitega prežvekovanja in prebavljanja današnjega načina prehranjevanja ter hrane, ki jo imamo na voljo. Opisanih je nekaj zgodb o pokvarjenosti in vsemogočnosti multinacionalk in če ste bolj občutljive sorte vas lahko ob spoznanju, koliko svinjarije pojemo, zlahka sune kap. Kajti tudi tu gre vse skozi denar. Hrani dodajajo umetna sladila, arome, barvila, ojačevalce okusov … Le s tem namenom, da postanete »odvisni« in se na nek okus/videz nepreklicno navadite. Pomislite samo, ali lahko samodejno prenehate jesti čips, dokler vas ne začne boleti želodec ali ga zmanjka? Mislim tistega, z okusom po čebuli ali slanini ali pici … Skrbno preberite deklaracijo in ugotovili boste, da tudi najnavadnejši slan rebrast čips vsebuje natrijev glutamat - ojačevalec okusa.

Ste kdaj prebrali, zakaj ima obupno sladek jogurt tako malo kalorij? Navadno vsebuje aspartam - sladilo, ki ga kljub vsemogočim vplivom na človekovo zdravje, dodajajo že v skoraj vsa živila. Le poglejte drobni tisk na embalaži jabolčnega soka generične blagovne znamke najboljšega soseda! Povprečnemu človeku seveda ni jasno, da se le-to sladilo v telesu pretvori v formaldehid, ki pa je dokazan povzročitelj raka.

In sladkarije za otroke? Hm … V reklami je toliko govora o vsebnosti kalcija, mleka, vitaminov, da otrok zagotovo poči od zdravja, če poje dve ploščici! Moj napotek: berite drobni tisk!

Kaj pa meso? Po izobrazbi sem veterinarka in prav dobro poznam vse korake, ki jih prehodi pujs ali krava na poti do sarme ali čevapčiča. Tudi tiste zadnje, ki so me vselej spominjali na koncentracijsko taborišče. Nikoli in res nikoli pa mi iz glave ne bo ušel spomin na njihove krike, ko so čakali na smrt.

Ne želim vas prestrašiti, toda tudi zelenjava pod rdečo lučjo v trgovini skoraj nima nič skupnega s tisto na domačem vrtu. Večina je pride s Kitajske, čeprav je za državo izvora naveden Egipt ali Italija. Tam jo le prepakirajo. Uboga solata, korenje in paradižnik nikoli niso videli prsti, pač pa so jih vzgajali na mediju, bogatim s snovmi, ki jih določena vrsta zelenjave najbolj potrebuje, da čim hitreje zraste v lepo glavo, debel koren, smejoč se paradižnik.

Dvomim, da si želite vedeti, kako banane postanejo rumene? Ali da je trajno mleko mrtvo živilo, narejeno iz mleka v prahu? Da je margarina prej podobna plastiki kot maslu? Da najdete iste kemikalije, ki ojačajo vonj osvežilcu za wc, tudi v hrani? Zakaj so salame in hrenovke rožnate? Kako živijo kokoši, katerih jajca ste jedli danes za zajtrk?

Mi smo se odločili, da postanemo čim bolj samooskrbni. Zato sva s partnerjem zasadila približno 40 sadik sadnega drevja in grmovnic, se zagrizla v vrtnarstvo, se začela spogledovati s permakulturo, naredila svoj kokošnjak …

Ampak … to je že druga zgodba!