marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Po poteh otroških prireditev

Pošlji prijatelju

FrenkaFotolia

Vsi jih že poznamo. Otroški bazarji, Otroški živžavi, Lunini festivali, Pikina srečanja, Festivali družin, Pustna rajanja … Veliko jih je in slej kot prej je vse treba videti. Pri nas doma smo z obiskovanjem takšnih prireditev in dogodkov začeli dokaj pozno - počakali smo, da je naš pobalin učakal celih 18 mesecev. Do takrat pa smo bolj kot ne doma čepeli, se preganjali po dvorišču, se sprehajali po gmajni in tu in tam zavili še v trgovino, ker je bilo pač treba opraviti tedenski nakup in hladilnik napolniti z bolj ali manj uporabnimi jestvinami. O zdravih živilih kdaj kasneje …

Med prvimi prireditvami, ki jih je naša družina obiskala in ki bo očitno zapadla v družinsko tradicijo, je septembrski Otroški bazar, ki ga vsako leto obiščemo - atko in mamica menda še bolj navdušeno kot naš (do prihodnjega marca še edini) otroček. Z velikim veseljem in z vsem pokom in cokom se torej stlačimo v avto in se odpeljemo, polni pričakovanja, kaj vse bomo tokrat videli, še bolj pa, kaj vse bo letos našega malčka zanimalo, saj je lani v glavnem visel na atkovih ramenih in se posvečal en čas atkovim ušesom, ki jih je bilo tako zanimivo zagrabiti in vleči vsakega v svojo stran, drugič pa sposobnostim mamice, da ga je ulovila vsakič, ko si je zamislil, da bi naredil salto nazaj, z atkovih 182 cm seveda. Letos pa je naš fant že velik 2,5-letnik, ki se v svet podaja na svojih dveh nogah. In tako smo šli, z roko v roki, z iskricami v očeh.

Že takoj ob vstopu na prizorišče nas pozdravi živahna glasba, vonj po kokicah, pisani balončki … in velikaaaanske maskote vseh oblik, barv in velikosti, pa seveda z zvrhano mero ustrežljivosti in s polnimi košarami priročnih darilc, ki bi se jih vsak razveselil. Vsak, razen najinega mulkota! Ob prvem pogledu na različne Mukije, Lumpije, čebele in zverinice se je namreč sunkovito zaustavil, nato pa zatulil s takšno močjo, da je veliki beli Jeti, ki je slučajno imel to srečo, da je bil prvi v našem vidnem polju, kar odskočil in se po hitrem postopku pobral kar se da daleč, z vsemi svojimi bomboni, baloni in letaki vred. »No, nič hudega! Naš fant pač ni pričakoval takšnih zverin, saj so navsezadnje res strašne!« sva si rekla in ga razumevajoče stisnila v objem. Najinega fantka, ne Jetija, da se razumemo.

In že zavijemo v prvi razstavni prostor, kjer je omamno dišalo po palačinkah in seveda smo se najprej – previdno izogibajoč se vsem ostalim maskotam in maskoticam – postavili v vrsto za dobrote. Pa ne mine par minut, ko najin sicer zadržani sinko izgine … Prvi napad panike se še ni niti dobro začel, ko ga zagledava, smejočega in razposajenega v napihljivem gradu, polnem plastičnih kroglic in drugih otrok. Kako zabavno! In skorajda presenetljivo, da je za sezuvanje čevljev porabil rekordnih 2,5 sekunde, čeprav doma za to rabimo vsaj kakšnih 20 minut, s pregovarjanjem vred, seveda. In tako pobalinko veselo skače in se smeje na vsa usta, midva se skupaj z ostalimi starši prerivava okrog gradu in ponosno bliskava s fotoaparatom, ker to je pa res dogodek, ki ga je treba zabeležiti. Dokler ne ugotoviva, da pravzaprav nisva čisto prepričana v to, kako bova našega fanta dobila ven iz gradu. Samo »Pridi sem!« več kot očitno ne zadošča … Dobrih deset minut kasneje pa se le naveliča, pa tudi tistih nekaj palačink, ki sva jih dobila pri prijaznemu prodajalcu (zgleda, da jih le niso dajali zastonj) ni bilo nič odveč.

In tako je šlo … Od fantastičnega vlakca za male fantiče, ki pa žal ne predvideva tudi, da je 2-minutna vožnja naokrog lahko presneto zoprna, ko na njej tuli vsaj 2/3 potnikov, pa naprej do veličastno rdečih gasilskih avtomobilov, kjer je seveda nujno treba računati na preoblačenje, saj se zdi, da nas luže okrog avtomobilov dobesedno zasledujejo. Ne pozabimo pa še na obvezni živalski vrt, kjer je koza podobna ovci in ovca kravici (tudi to je doooolga zgodba), pa nenavadnih kock, inovativnih pobarvank, plastičnih, penastih, lesenih in kovinskih igral, mini formul, maksi skakalnic in še in še …

Zdi se, da festivalom in zanimivostim, ki jih slednji nudijo, ni ne kraja ne konca. Pravzaprav jih je vsako leto več. Prav - a včasih si ne morem pomagati, da se ne bi najbolj razveselila vikenda, ko se nikjer nič posebnega ne dogaja. Takrat smo spet lahko popolnoma dolgočasni in nezanimivi. In zadoščajo običajne knjige, lego kocke, dva flomastra ter – oh, glej ga, zlomka – celo dobri stari Vlak Tomaž na televiziji.

Oglašujte pri nas