marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

O, ti neroda!

Pošlji prijatelju

FrenkaFotolia

Se vam je kdaj zgodilo, da ste se v trenutku, ko bi bilo res izjemno pomembno, da bi se dobro izkazali, namesto tega fino osramotili? Ne?! No, meni je ta občutek vse preveč poznan. Pa niti nisem med tistimi, ki bi se osramotili po neumnosti … Neeee, moje sramotne trenutke gre v glavnem pripisati moji silni nerodnosti.

Na primer: lepo hodim po cesti in se brigam sama zase, ko kar na enkrat, ne da bi sploh kje nastala kakšna ovira, padem po dolgem in počez. Nikjer nobenega kamenčka, obnemoglega psa ali vsaj bananinega olupka … Samo jaz in dolga, pometena, ravna cesta. Ampak to mi seveda ne olajša zadrege. Da je mera polna, sem verjetno ravno takrat napravljena v svoj najbolj elegantni kostim in visoke pete, z damsko torbico na rami in še bolj damsko aktovko v roki. Vse navedeno se ob mojem padcu raztrešči na vse konce in kraje, tako da je moje nedostojanstveno stanje še bolj opazno. In kaj mi preostane v takšnih trenutkih? Nič drugega kot samo to, da v čim krajšem času in s čim manj očividci zberem svojo kramo in se pretvarjam, da se nič ni zgodilo. Kaj takšnega je sicer nekoliko težje, če imaš na sredini čela veliko rdečo buško … kot sem jo imela takrat, ko je meni nič, tebi nič, mimo priletel nič hudega sluteč vrabec v polnem pogonu. Samo, da ni letel mimo, ampak je priletel direktno v moje čelo, le nekaj centimetrov pod robom mojega novega elegantnega klobučka.

In tako naprej. To, da mi vsaj desetkrat na dan kaj pade iz rok, da zamešam sto in en opravek, da mislim eno in rečem drugo, da se spotaknem, zaletim, kaj nevede pometem s sabo, ko se obrnem ali hočem obleči plašč … to se sploh ne splača več omenjati. Pri meni je to nekaj popolnoma običajnega! Žal pa tovrstnih pripetljajev v prenekaterem primeru ne morem pripisati le svoji nerodnosti. Ja, velikokrat je to tudi posledica mojega nepremišljenega jezika. Kljub svoji domnevni inteligenci nemalokrat izustim kakšno takšno, da se potem še en teden sprašujem, kaj hudiča sem mislila. Najraje se izgovorim na svojo disleksijo, a tudi ta ni tako huda, da bi odtehtala vse neumnosti, ki priletijo iz mojih ust. Sem pa zabavna, to vsekakor! In na mojo srečo dovolj ekscentrična, da večina le skomigne z rameni in se pač sprijazni z dejstvom, da po svetu hodimo tudi takšni čudaki kot sem sama.

Ko sem po slabem desetletju svoje odraslosti že bila pod vtisom, da sem vsaj na tem področju dosegla svoje skrajne meje in sem pa zdaj končno na dobri poti, da se vsaj polovico časa nadzorujem … je prišla nosečnost. To je šele čudo čudes! Če se mi je prej zdelo, da govorim neumnosti, se mi je v nosečnosti dogajalo, da sem se kar na enkrat znašla s popolno praznino v glavi. In to po možnosti sredi pomembnega sestanka, najverjetneje sredi svoje najbolj prepričljive argumentacije. Dvajset ljudi strmi vame, jaz s svojo rahlo mediteransko gestikulacijo sem v polnem zanosu … in potem kar na enkrat: črna luknja v glavi, jaz pa brez najmanjše ideje o tem, kaj sem govorila, kaj šele, da bi vedela, kaj sem še nameravala povedati. In potem samo upam, da sem bila do nesrečnega incidenta dovolj prepričljiva, da sem dosegla, kar sem hotela. Seveda se moram še spomniti, kaj je to bilo, a to lahko pustim za kasneje – sem prepričana, da sem vsaj pred sestankom še bila kolikor toliko zbrana.

Najbolj sram pa me je bilo, ko sem se po enem izmed takšnih sestankov previdno odpravila po hodniku, proti svoji pisarni, ko na enkrat za mano priteče eden izmed sodelavcev. Ugleden starejši gospod, malce nizek in debelušen, a kljub temu prijeten in prijazen sogovornik. Z mano je želel spregovoriti par besed, verjetno me je hotel tudi potolažiti … A seveda pri meni ne gre vse tako gladko! Ko sem se obrnila, brez občutka, da me je okrog trebuha precej več kot običajno, sem malce spregledala, kako blizu mene je že … in reveža je kar odneslo, ko se je odbil od mojega trebuha. Verjetno mi ni treba govoriti, kako grozno sem se počutila, lahko pa povem, da mi je postalo dobesedno slabo, ko sem videla, da se je revež odbil v bližnjo steno in potem spet nazaj proti meni … še danes ne morem pozabiti njegove opletajoče glave in osuplega pogleda. To je eden izmed najbolj grotesknih prizorov v mojem življenju.

Skratka … ko boste naslednjič malce nerodni, se spomnite, da bi verjetno lahko bilo še veliko huje. Lahko bi bili jaz. Na začetku osmega meseca svoje druge nosečnosti še nisem zabeležila kakšnih pretiranih izpadov, a kdo ve …

Oglašujte pri nas