marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

O občutkih

Pošlji prijatelju

FrenkaFotolia

Občutkih in ne občutjih, o katerih sicer v teh prazničnih časih na široko pišemo in razpravljamo – torej, da smo srečni, zdravi, veseli, zadovoljni … včasih pa tudi nesrečni, bolni, žalostni … Ampak danes ne bi o tem razpravljala. Ravno zadnjič sem se po telefonu pogovarjala s svojo najboljšo prijateljico in tako kot že stokrat poprej sva ponovno razpravljali o enih rečeh, za katere ona preprosto ve ali pa sluti, da morajo biti takšne kot so oz. vsaj, v katero smer se razvijajo, jaz bi pa rada kaj pametno pripomnila, pa imam (spet!) prazno glavo in ne znam nič povedati. Ne po pameti, ne po občutku.

In sem začela razmišljati, kako je zanimivo: eni ljudje preprosto vedo, kako morajo stvari teči in niti najmanj ne podvomijo v svoj prav, ampak suvereno nadaljujejo svojo pot, se spopadajo z različnimi ovirami in težavami, ki se jim pri tem pojavljajo, a na koncu vendarle pač nekam pridejo … in so s tem čisto zadovoljni. In na drugi strani imate takšne kot sem jaz – ki tisočkrat premeljem vse pluse in minuse, preberem in poizvem vse možno, se pogovarjam, tehtam, meljem, razmišljam ... In ko se končno odločim, še nisem čisto prepričana, da sem se odločila prav.

In to ne samo v kakšnih pomembnih zadevah. Tudi za majhne, vsakodnevne dogodke gre. Na primer pri kuhariji. Kolikokrat sem že dobila nasvet, da je treba k neki reči dodati npr. ščepec soli, srednje veliko jajce, za okus dodati malo sirupa, dobro premešati, peči dokler reč ne postane zlatorumena … Kaj to pomeni?!?!?! Koliko je ščepec? Kako veliko je srednje veliko jajce? Koliko je malo sirupa? A dobro premešati pomeni dolgo mešati ali le dovolj globoko ali celo oboje? Zlatorumeno kje?! Kakšna sploh je zlatorumena?

Lahko se čudno sliši, ampak jaz tega ne vem. In ne, nimam občutka. Zato sem se tudi dobro poročila, da pri hiši ne bo prevečkrat kakšnih urgentnih primerov ali pa vsaj res hudih prebavnih motenj.

Ali pa občutek za otroke. Kolikor imam našega pobalina rada, dolgo, dolgo, res doooooolgo nisem vedela, kaj hoče. Ko se je tuljenje začelo, sem imela seznam, ki bi ga lahko začasno ustavil ali pa vsaj znižal intenziteto: je pokakan, polulan, lačen, zdolgočasen, mu je vroče ali premrzlo, si želi družbe oz. malo crkljanja? In potem me je že zmanjkalo … Če ni nehal tuliti, ko sem prišla do konca seznama, sem bila izgubljena. Itak, da otroci ne pridejo z navodili. Še manj pa z gumbom za izklop. In jaz, ubogo revše, tako skrbna, pa še vedno takoooo brez občutka, sem samo čakala in čakala, da bo to naše dete vendarle od sebe dalo še kakšen bolj prepoznaven signal.

Si predstavljate, kako srečna sem danes, ko že žlobudra, kajne? No, da ne govorimo, kolikokrat sem šele zmedena, ko mali hoče »naka« ali pa »totke« ... Jaz pa, kot da bi me vrgli z Lune! Ampak zdaj je že naš mali prevzel vajeti v svoje roke: po kakšnih treh minutah mojih »Miško, ampak jaz res ne razumem, kaj hočeš,« me mališan zagrabi, češ »Ma, maaaamaaaa … plidi z mano!« In me pelje k računalniku ali pa h kockam. In butasta mama brez občutka se sčasoma tudi nauči, kaj to pomeni. (Če le ne bi kar naprej spreminjal teh svojih šifer …)

Občutki preprosto niso enakomerno razporejeni. Verjetno za to obstaja kakšen pameten razlog. Če bi npr. jaz vedela, kakšna je zlatorumena, bi se verjetno v par mesecih razlezla za kakšnih 25 cm okrog pasu, da o ta zadnji sploh govorimo ne. In če bi takoj razumela našega ta malega … Ja, potem se pa sploh ne bi kaj dosti pogovarjala, glede na splošno moško omejitev do 1.200 besed na dan. Božja previdnost, če hočete!

Vsekakor sem vesela, da me občutki niso zapustili na prav vseh področjih – natančno namreč vem (tudi, če to nikjer ni zapisano), kdaj je treba zaključiti s prispevkom, preden se bralci začnejo dolgočasiti. Sem zadela, kaj ne?!

Oglašujte pri nas