marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Koliko je vreden dober modrc?

Pošlji prijatelju

FrenkaFotolia

Predvčerajšnjim sem se udeležila 4-urnega seminarja v Ljubljani. Zanimiva tema, prijeten prostor, še kar udobni stoli. A kljub temu sem pol povedanega preslišala. Zakaj? Zato, ker se – buča bučasta – spravim na seminar v 8. mesecu nosečnosti, z ogromnim trebuhom in precej živahnim dojenčkom v njem. Kar bi še nekako presedela … če se naš športnik ne bi spravil prekladati ravno sredi seminarja. Brca tu, brca tam, nogico v rebra, glavico pod medenico … no, vsaka mamica ve, da kljub vsemu to ni tako strašno in je v veliko primerih tudi prijeten opomnik na mladega nadebudneža v trebuščku. Ta mamica pa se nekako – kljub že eni podobni izkušnji – ni spomnila tudi na primerne modne dodatke, ki ne bi tako pogosto služili kot opomnik. Dolge verižice so še posebej nepriporočljive, saj se ob vsaki brci premetavajo sem pa tja in zbujajo nemalo pozornosti. Kaj si je mislil gospod na moji desni, si ne predstavljam. Približno se mi sanja, kaj je razmišljal nek frajerček dva stola levo od mene: po njegovem pogledu sodeč se je že videl, kako ubogo okroglo gospo (ja, očitno sem to jaz!) vlači štuporamo po stopnicah in do prve porodnišnice. Ali pa se je že pripravljal na nizki štart, da bi se izognil temu privilegiju. Kakorkoli že … moj trebušček se je šel svoje igre in čisto nič nisem mogla proti temu.

Vsekakor povsem drugače kot približno 15 let nazaj, ko sem odkrivala, kako fino je bila ženska in sem v eni izmed Liscinih prodajaln odkrila takrat še zelo popularne bodije z všitimi modrčki in podloženimi košaricami. Še danes se spomnim, kako so me prevzeli. Takoj sem si kupila dva, enega sivo-srebrnega s subtilno borduro in svilenimi prešitki ter enega umirjeno, a privlačno rdečega, z mikroskopsko majhnimi čipkastimi vzorčki in poudarjenimi košaricami. Ko sem si nadela enega ali drugega, sem se počutila vsaj 5 let starejšo (kar je bilo takrat še nadvse zaželena značilnost!) in nadvse seksapilno. In tako sem se neko soboto, ko sva bila z mojim povabljena na ohcet, slavnostno oblekla, pod svojo slavnostno obleko pa sem se seveda obložila tudi z enim izmed dveh favoriziranih bodijev. Ko le ne bi! Niti pomislila nisem namreč, da ženske z oprsjem, kakršno je moje, potrebujejo majčkeno večjo podporo kot to velja za povprečne suhice in njihove A košarice. Prepričana v svojo idealno podobo sem celo ohcet preplesala, se vrtela, skakala, vihrala naokrog … in ves ta čas so se mi vsi prijazno nasmihali, jaz pa seveda nazaj. Nato pa sem teden kasneje prejela video posnetek … O MOJ BOG!!! Še danes se mi kar zvrti v glavi, ko se spomnim tistega posnetka! Moja oprijeta svetlikajoča se majčka je poudarila vsako oblino na mojem telesu, kar niti ne bi bilo tako slabo, če le ne bi vsaj dve izmed vseh teh tako izrazito poskakovali. Vsakič, ko je bil kje na vrsti kakšen poskok ali le rahel vrtljaj, si videl srebrno-sive črte, kako menjajo višino … gor, dol, gor, dol. Bljah! Če takrat nisem fasala kakšnega vnetja, ga ne bom nikoli več … mi je pa popolnoma jasno, od kje so se pojavile tiste presnete strije. In le kaj si je mislil moj?!?! Še danes me kar zvije, če pomislim, da bi lahko vse to preprečil, če bi mi hudič le namignil, rekel kakšno besedico ali dve. On pa neeee … kaj je razmišljal, ne vem, a če dobro pomislim, je res na tisti ohceti buljil nekam tja, mimo moje brade. Bi pa vsaj kamermanu lahko kakšno prisolil, mogoče bi bila potem manj pogosto na posnetku.

Skratka, to je bila moja življenjska šola in pomembna izkušnja, ki jo – dobra kot sem – delim tudi z vami: sej moda res ni najpomembnejša reč na svetu, a za voljo ohranjanja zdrave pameti, predvsem pa dobro mero dostojanstva pridno pomerjajte vse, kar vam pride pod roke. Najprej v zavetju garderob. Kjer lahko po mili volji skačete, počepate, se obračate, cepetate, se zvijate … pa ne mi govorit o svobodi oblačenja in zadovoljstvu v lastni koži! Sej nimam nič proti, a bodimo realni: za enkrat so le redki tako neobremenjeni, da jim ne bi pogled pritegnili viseči šlaufi okrog razgaljenega pasu ali zadnjica, stlačena v šest številk premajhne vroče hlačke. Kdo je pol kriv za vse to buljenje in posledično neugodno počutje dotičnih?! Bi se opazujoči moral brigati sam zase ali je tudi dolžnost opazovanih, da se prilagodijo? No, jaz imam še nekaj kilometrine tako pri prvem kot pri drugem … vam pa povem nekaj: že od daleč prepoznam dober modrc in do poroda ne nosim več dolgih verižic!

Oglašujte pri nas