marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Tudi na počitnicah si lahko privoščimo slab dan

Pošlji prijatelju

DrejcDrejcDrejcDrejc

Spomnim se, kako sva nekje daleč v mojem otroštvu z mamo šli sami na morje. Živ spomin mi je ostal na nekaj detajlov, ostalo pa je zabrisano nekje daleč v tistih zaprašenih spominskih vijugah. Predvsem najprej pomislim na tisti velik, težak rjav usnjen kufer, ki ga je mama s težavo nosila čez ulice in uličice, preden je mukoma sred nekega hriba našla rezerviran apartma. Takrat doma še ni bilo avta, o kovčkih na kolesih pa se nikomur še sanjalo ni. V spomin se mi je dobro vtisnilo tudi ime kraja ob železniški progi na poti do morja. Sveti Petar u šumi. Kaj bolj zabavnega! No, sedaj vem, da obstaja tudi en tak Peter, ki je šel na morje; nisem pa preiskala, ali imajo morda tudi gorskega, jezerskega ali travniškega. Potem, nekje sred morskih počitnic, sva šli z mamo na pico v Pulo. Dogodek, pica, dobila sem svojo, potem pa… nekaj mi pač ni ugajalo in je ostala praktično cela na krožniku. Zakaj se spomnim ravno tega, mi je uganka. Z morja se spomnim tudi moje prve in edine strašne morske izkušnje, ko mi je na morskem robu zmanjkalo dna, da sem panično prikrilila v plitvino. Nikoli ni nihče izvedel za to, niti ni pustilo v meni kakšnega strahu pred vodo. O, zapomnila pa sem si!

Minila so približno tri desetletja. Prvič sva s petletnikom sama na morju. Samo sine in mama. Tako je nanesel splet okoliščin - otroku sem obljubila, da ga v vsakem primeru med počitnicami peljem na morje in sem se tega tudi držala. Sine se je bil veselil, da bo imel ves teden na morju mamico samo zase, da bo veliko čofotal, pojedel veliko sladoleda, se z mano ob večerih vozil po mestu s skirojem, da bo dobil čisto pravi slamnik, se naučil plavati z masko in plavutkami, vozil svoj bager in lopatko po plaži…

Morski dnevi so nama prinesli pestro paleto dogajanja. Prešerno morsko veselje, raziskovanja, skupne celodnevne užitke brez vsakdanjih opravil in obveznosti. Pa tudi en dan nepojasnjene tečnobe, ko je šlo vse nekam v napačno smer. Otrok je recimo ugotovil, da se bo z masko na obrazu zadušil in bi raje poskusil čez kakšno leto, ko bo imel večja pljuča. Voda, ki je bila vse dni enako topla, mu je bila tisti dan premrzla, ker so ga valovi motili pri ležanju na blazini. Še plaža je bila dolgočasna. Lačen je bil takoj po zajtrku, pa noge so ga bolele za prvim vogalom hotela. Hotel je risat kartice, pa se mu hkrati ni dalo. Vsake pol ure kakšen jok zaradi sicer običajnih reči. Potem sem ga pač sredi popoldneva nejevolji navkljub spakirala v posteljo zaradi diagnoze Utrujenost. Zaspal je v roku dveh minutk. Dan pa je vseeno minil z nekako grenkim, prav nič prijetno dopustniškim priokusom.

Ampak takšno je življenje, mar ne? Vsak ima kdaj slab dan, tako ali tako vsakodnevno prihajamo v drobne konflikte z drugimi in sami s sabo, potem pa človek včasih še vstane na levo nogo in iz nepojasnjenih razlogov ne funkcionira prav dobro. Kot mama se potem, ko gledam nedolžno speče bitjece, vprašam, kaj bi lahko bila naredila za lepši dan, tudi kadar otrok vstane na levico. Bi lahko bila v določenih situacijah manj načelna in bi mu dovolila več tiste neobvladljive vihravosti in manipulacije zavoljo prijetnejšega dne zanj? Nekako nimam vgrajenega avtomatizma nekaterih staršev, da bi otroku ves čas igrala klovna in ga zavijala v celofan. Življenje ni potica. Potrebno se je naučiti obvladovati tudi neljube situacije. Do neke meje si lahko dovolimo slabo voljo, napetost, negativne reakcije. Otrok si ne zna postavljati meja, zato mu jih je potrebno vsaj zarisati, da se jih lahko oprime. Po drugi strani pa ti tudi kot staršu lastne meje znajo popokati, ko na preprosto razlago povsem enostavne reči (kot npr. dejstva, da je potrebno obuti čevlje) dobiš že šesti otrokov objokano užaljeni »Zakaaaj!?«

Življenje zna biti tako preprosto, pa hkrati tako neznansko zapleteno. In to celo na povsem enostavnem morskem dopustovanju v dvoje. Kar stisne me pri srcu, ko pomislim, po čem si bo sine dolgoročno zapomnil najin prvi morski duet… menda ne po tistem dnevu, ko nama ni šlo ravno kot namazano?... ali pa morda le po prijetnih utrinkih, ki mi jih je konec dopusta vzneseno našteval – po najinem plavanju s plavutkami in blazino prek zaliva, po kuhani koruzi na plaži, po pikčasti sliki, ki jo nariše dež na morsko gladino, po vožnji s skirojem s svetlikajočimi se kolesi, po risanju in pošiljanju kartic, po svojem čudovitem kavbojskem slamniku in neznancih, ki so ga po kavbojsko ogovarjali, po vožnji z vlakcem in po dnevu raziskovanja otokov z leseno barko?

Moji prvi morski spomini so bledi in niso kupček krasnih dogodkov, pa čeprav imam nekako generalno sliko, da mi je bilo lepo. Najbrž tudi moji mami ni bilo vsak dan lahko - prav prepričana sem, da sva tudi medve na morju imeli kakšen dan, ko se nisva ujeli v počitniško harmonijo. Žal se ne spomnim, na kakšen način je mama dosegala, da je bil volk sit in koza cela. Konec koncev so tudi odnosi med starši in otroki ene vrste manipulacija … Zanimivo je brkljati po notranjosti in se vprašati, do katere meje v tesnih medčloveških odnosih govorimo o zdravi manipulaciji, in kje preseže tisto mejo. Do kje je recimo otroška manipulacija (to je tisto »okoli prsta navijati«, kar dejansko vsak otrok počne, saj želi po naravi ugajati staršem, hkrati pa hoče zadovoljevati svoje ego potrebe) s starši zdrava in kje jo je potrebno zaustaviti. Do katere dolgoročno zdrave meje smemo tudi starši »manipulirati« otroke. Saj sem rekla, življenje ni potica!

Kako si bo sine naslikal spomine na najino morje, bom najbrž izvedela tam nekje čez 30 let. Takrat bom videla, ali je bil tisti dan tečnobe uspešno prekrit z ostalimi prijetnimi morskimi dogodivščinami, sedemdnevnem »samo moja mami«, ter dolgimi pogovori, ki so mu tako pri srcu.

Oglašujte pri nas