marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Pa srečno, Kekec!

Pošlji prijatelju

DrejcDrejcDrejcDrejc

Včasih si zaželim, da bi bila moški (o razlogih se bom razpisala malo nižje). A me, ko vsaj malo pomislim, hitro mine.

Nikoli se ne bi, recimo, mogla prepričati v manično navdušenje nad nogometom. Kup dobro plačanih podajalcev intelektualnih športnih izjav po dve uri teka za eno žogo, na koncu pa po možnosti ni niti enega zadetka. In to je moškim katarzično. Celo eden izmed vodilnih slovenskih arhitektov je ob postavitvi športnega kompleksa v Stožicah butnil eno tipično moško: arhitekta želita prenesti dušo Ljubljane med stene športnega parka Stožice, da bo katalizator dogajanja v celem mestu. Pri čemer drugi arhitekt, moški, komentira, kako so Stožice sedaj kulturno središče Slovenije. Najbrž sem totalno zastarela v svojem ženskem razmišljanju, a za center kulture še vedno pojmujem opero, Cankarjev dom, gledališče, galerije itd. Kaj imajo s kulturnim centrom nogometni navijači, ki v navalu primarnih živalskih nagonov in moških hormonov na tekmah pulijo stole s tribun, razbijejo pol mesta, po možnosti doma koma pijani pretepejo še žensko, za Puccinija pa mislijo, da je to pač ena izmed gostiln?

Še nekaj moškega je zame popolnoma nerazumljivega. Sliši na magične črke p, i, v in o. Dogaja se običajno v duhovnem središču moškega sveta… gostilni. Ko pride natakar, moški postanejo slovnično hendikepirani. Ne znajo reči »malo«. In potem pivo na pivo, veliko seveda, pri čemer je smrtni greh pustiti požirek, kaj šele celo pivo, posledično pa se pri šanku zavrti vsa pamet tega planeta in še nekoliko za povrh. Ni pravi dedec, če nima vsaj dve uri intenzivno in ponosno za pripovedovati o svojih pivskih prigodah.

Ampak … če bi bila moški, mi ne bi bilo treba kar naprej zavoljo kvazi estetike odstranjevati sleherne dlačice na mojem telesu. Te reči nesramno kar naprej poganjajo ravno tam, kjer ne bi smele. Pravzaprav ne razumem niti marsičesa, značilnega za ženski svet. Mučenja pretirano visokih pet, recimo. Duhovnih obredov pri frizerju, kozmetičarki in nakupovanju. Ne razumem, kako lahko vsako jutro eno uro življenja zapraviš za lepotičenje, zvečer pa še eno za odstranjevanje in nego. Tako ali tako sem za ženski svet prava polomija – zjutraj se v ogledalo niti dobro ne pogledam, kaj šele da bi se mučila s fenom in krtačo, pudrom in senčili, likanjem srajčk in natikanjem finih nogavic. Vesela sem, ko najdem poletne čevlje, ki jih je možno obuti tudi na čisto navadne zokne; ko najdem udoben, pa čeprav ne ravno krasen nedrček brez kosti. Ne razumem, kako vse ostale ženske to prenašate, ampak mene tiste kosti žulijo! Z nedrčki so tako ali tako večni problemi – lepši je, bolj je neuporaben. Če pa ga dobi v roke moški, po najkrajši poti frči v najbližji kot spalnice. Komu so nedrčki pravzaprav namenjeni?

Če dobro razmislim, ne le da ne razumem niti žensk ne moških, ampak sploh ne dojemam večine dogajanja v naši družbi. Srečujem bitja, ki bi po starosti sodeč morali biti že moški, a so videti kot dečki, ki se obnašajo kot deklice. Kavo mi postreže bitje, za katerega se pol ure sprašujem, katerega spola dejansko je, in kaj si pravzaprav želi biti. Vidim dokumentarce o osvobajajočih spremembah spola. Poznam ljudi, ki bežijo na druge konce sveta, da bi tam normalno sprejeli njihovo istospolno usmerjenost. Na modnih straneh so moški manekeni bolj ženstveni od ženskih kolegic. Poznam družine, ki ne zmorejo več biti družine, ker se v tradicionalnih družinskih vlogah vsi počutijo utesnjeni. Poznam osebe, ki dojemajo življenje z nekom bolj v smislu študentskega »cimra« in ženske, ki bi ravno zavoljo tega raje delile življenje z žensko, pa čeprav niso istospolno usmerjene. Veliko je ljudi, ki za svojo vsakdanjo fasado skrivajo družbeno nesprejemljive zgodbe o intimnih medčloveških odnosih.

Je našemu zavedanju začelo presedati dejstvo, da so moški z Marsa, ženske pa z Venere (tako z naslovom odlične fotke pravi tudi naš fotografski kolega Matej)? Ljudje s(m)o vse bolj zmedeni v iskanju kakršnekoli identitete. Ona, on, ono, komu sploh mar? Kdo smo, zakaj sploh smo in kam gremo? Čemu ne bi imeli svobodne izbire v eksperimentiranju in iskanju; živeti tako, kot si zaželimo in biti tisto, kar čutimo, da smo - ne da bi pri tem prizadeli koga drugega in bili od koga obsojani? Evolucija gre naprej, pa četudi v slepo ulico. Ne bi bilo prvič na tem planetu. Od tistih pradavnih časov, ko so geni zapisali človeka, je že daleč. Zdaj s to prazgodovinsko popotnico, ki jo v drobnih spiralicah nosimo s sabo, poskušamo biti »moderni«, »civilizirani« in »najboljši«.

Pa srečno, Kekec!

Oglašujte pri nas