marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

K**c gleda december

Pošlji prijatelju

DrejcDrejcDrejcDrejc

Po temeljiti psihološki pripravi sem se, sredi decembra, odpeljala v center mentalnega zdravja - v nakupovalni center. Še slavni poznavalec družinskih in medčloveških odnosov Jesper Juul namreč priznava, da so potrošniki v svojih nakupovalnih obredih pod vplivom sproščanja endorfina bolj ali manj slepo zasvojeni z občutki sreče, ki jih navdajajo ob prisvajanju materialnih dobrin. Šoping utiša notranji nemir s sproščanjem omenjenega hormona, ki deluje pomirjevalno in tako življenju daje površinski smisel. Tisti »moramo v trgovino« bi bilo bistveno bolje nadomestiti s kakšnim popoldnevom dolgčasa. Ta namreč, vsaj pri otrocih, če jih že ne posadite pred TV ali računalnik, vzpodbudi ustvarjalnost in osebnostno rast. Če jim neprestano serviramo aktivnosti in zabavo, bodo tudi kot odrasli vedno potrebovali mašila in klovne, da bi jih zabavali. Zabavno televizijo, zabavne nakupovalne centre, zabavne prireditve, zabavne časopise. Skratka, prav zabavno vodljivo množico nerazmišljujočih ovc bodo tvorili za tiste, ki premikajo vrvice marionet.

Jaz pa sem eden izmed tistih »neprilagojenih« posameznikov, ki jih vrvice žulijo in ki jim tovrstna družbena mašila in poneumljanja povzročajo notranji nemir. Zavoljo tega se včasih počutim že prav asocialna in prepričana, da sem se rodila v napačnem vzporednem vesolju. Ali pa vsaj v napačnem času. Razni vidci in ezoteriki napovedujejo kmalu mentalni preporod človeštva, ko nam materialne dobrine ne bodo več krojile življenja. Pravzaprav so to vodnarjevo dobo napovedali že stari modreci in jaz bom najbrž, če bom takrat optimistično nastrojena do sočloveštva, umrla v dobri veri, da gremo ljudje po pravi poti do tistih Lennonovskih idej iz pesmi »Imagine«. Poslušajte kdaj njeno besedilo, zaslužila bi si biti himna človeštva.

Skratka, polno psihično pripravljena sem se koncem decembra podala v nakupovalni center. S pobožno željo, da v eni izmed trgovin zamenjam hlače za eno številko manjše. Okoli poldneva je, zabasane so vse ceste, na križiščih se stoji najmanj en interval, kolona za uvoz v nakupovalno cono dela prometni zamašek, vozniki nestrpni, tu in tam kakšen prespi sekunde zelene luči in ko se spomni prestaviti v prvo in prepeljati križišče, gresta naslednja dva za njim že preko rdeče, ostali pa neumorno tulijo na istem mestu. Parkiranje je svojevrstna avantura, tam nekje v zadnjem kotu najvišjega nadstropja garažne hiše morda po četrt ure manevriranja najdeš prosto mesto. V trgovinah nabito polno, sred centra prireditev s Piko Nogavičko in Božičkom, na blagajnah vrste, kafiči zasedeni do zadnje mize.

Zato, da skočim v eno izmed trgovin, sem si vzela tiste pol ure, ki mi pripada za malico, da bi mi popoldne ostalo za kakovosten čas z otrokom in možem. Kaj pa vsi ti ljudje, ki se trumoma valijo v trgovine in zabijajo čas z nakupovanjem? A sploh še kdo dejansko dela, hodi v službo? In s čim potemtakem hodijo zapravljat? Resnično ne bom nikoli doumela, kako sploh funkcionira naša država. Nek mali procent ljudi je zaposlenih, ostali pa so mladoletni, šolarji, upokojenci ali brezposelni. Od tistih zaposlenih jih dejansko droben procent ustvarja, vsi ostali pa so administracija ali prodaja. Tiste najbolj pridne po betici tolče še recesija. Od tega, kar droben procent prebivalstva ustvari, živi vsa država, pa še čez mejo pošiljamo nepredstavljive vsote in zapravljamo denar za tisoče nepotrebnih neumnosti, ki jih narekuje požrešen državni aparat in njegove lovke. Kako prosim? In vsi ti, ki očitno niso zaposleni, imajo dovolj denarja, da decembra razgrabijo vse, kar se najde po policah v trgovinah. Kako prosim?

Jaz sem za manever, ki se mu reče menjava hlač, porabila eno uro (ne me prosim zatožit šefu, sicer bom s prve roke lahko spoznavala, kako se živi s socialno podporo). Pri čemer sem odšla z dobropisom v roki, saj so manjše številke že pokupili. Modri nasvet izkušnje a la »Don't do this at home!« se torej glasi:»Ne počnite tega v službi!«.

Zato sem naslednjič odšla tja po službi. Sledila je popolnoma enaka prometno-logistična avantura, s tem, da sem si vzela časa do večera in mi je bilo za vse skupaj popolnoma ravno. V centru je množico ponovno zabaval kosmat star ded, oblečen v rdeče cunje, in pocukrano nagovarjal otroke. V mojih časih smo poznali samo Dedka mraza. Če si bil med srečneži, si ga lahko kdaj celo videl, za novo leto pa ti je skrivnostno pustil kakšno skromno darilce. Zdaj ima vsaka trgovina svojega Božička, po rednem urniku se pojavlja skoraj ves december in igra klovna zabave lačnim. Vsaka trgovina ima tudi tisoče reklamnih letakov, kaj vse je potrebno decembra nabaviti, običajno je vsaj ena stran s poštenim kičem. In vsaka trgovina je kar se da kičasto opremljena, polepljena z obvestili o popustih in kar vabi k sproščanju endorfinov. Ahhh, krasni veseli december!

V nakupovalnem centru me je še najbolj pritegnila knjigarna. Zatopila sem se v brskanje in pod prste mi je prišla črna knjižica z belo izpisanim naslovom: »k**c gleda«. Na notranji strani, z nekoliko pritajenim temno sivim tiskom, pa polno izpisano: »kurc gleda«. Končno! Če to piše pravzaprav skoz in skoz po straneh neke knjige, podkrepljeno s tezo, da je to duhovna pot najvišje modrosti, si tudi jaz lahko privoščim in javno izrazim moj odnos do decembra, kakršnega smo si skoz leta ustvarili: »Kurc gleda december!« Kar naj ga gleda. Decembru se je spipalo, k psihiatru bi ga morali odpeljati. Zato me že nekaj časa mika, da bi vsaj drugo polovico tega meseca odpotovala nekam bogu za hrbet, v puščavo ali gore, stran od vse te norije. Ampak k**c gleda december, če zaradi recesije ne dobiš niti ficka božičnice ali trinajste plače, da bi si lahko takšen umik sploh privoščil.

Najlepša plat zgodbe je ta, da lahko december bolj ali manj uspešno zignoriraš, če le želiš. Lahko celo sestaviš nakupovalni spisek in ga skupaj z denarnico porineš v roke nekomu, ki pač rad sprošča endorfine med polnimi policami. Po okrašenem mestu se sprehodiš med polnočnim sneženjem, ko ni več nikjer žive duše. Privoščiš si kakšen duhovno obogaten zakotni kulturni dogodek. Jaz pa bom zapovedani kolektivni dopust konec leta izkoristila predvsem za … cartanje. Končno dnevi, ki bodo čisto celi, en za drugim, brez motečih faktorjev, samo za nas. Zame, sina, dragega. Nikamor se nam ne bo mudilo in spontano bomo lahko preživljali ves teden. Konec koncev ni treba v Saharo, da bi se izognil decembru. Tja lahko greš tudi januarja, ko krasnemu veselemu decembru zmanjka goriva in se dežela potopi v posttravmatično depresijo.

Oglašujte pri nas