marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Dobro jutro?!

Pošlji prijatelju

DrejcDrejcDrejcDrejc

V sedmih nebesih. Zleknjena na kavč, zaprte oči, košček čokolade se počasi topi v ustih. Prav brez slabe vesti si ga privoščim nekje ob izteku dneva, ki je bil tako poln, da bi ga lahko raztegnili v en teden, pa mi vmes ne bi bilo 5 minut dolgčas. Če me je jutro spet nevljudno butnilo iz spanca, služba poskrbela, da sem še dihala bolj malo, otrok na poti iz vrtca dodal kakšno pikantno otroško, je zaključek dneva toliko slajši.

Jutra stečejo običajno po istem kopitu. Opomnik na telefonu zapiska ob nemogoči uri, zunaj še vse črno, s čim manj napora stegnem roko in zaprtih oči stisnem tipko za nadaljnjih pet minut dremeža. Dragemu se mehko zarinem pod vrat in se delam, da še vedno spim. Dokler so čepki v ušesih, me ni. Saj je logično – če jaz ne vidim in ne slišim, potem tudi drugi mene ne. Ni me - ali pač? Takoj zatem mašinca piska že tretjič in prva misel, ki jo uspem zbrati, je uperjena destruktivno proti komurkoli že, ki si je jutra sploh izmislil. Dobro jutro? Halo? Besedi sta, kar se moje percepcije tiče, popolnoma kontradiktorni! Enakega, čeprav v praksi manj filozofsko podkrepljenega mnenja, je tudi naš štiriletnik. Vsake toliko med bojno razpoloženim prebujanjem izjavi, da on nikoli več noče v vrtec, čeprav to dejansko pomeni, da ima pri svojih štirih letih že poln kufer sistema, ki ga sili v standardni družbeni urnik. Tako je, že štiriletniki imajo sistema vrh glave, jaz pa pri plus tridesetih ugotavljam, da me bo, v kolikor moj dragi ne zadene kakšnega bajnega loto zneska, sistem lepo zbujal in gnal delat za preživetje najbrž dokler se s kakšnim tesnim prijateljem Parkinsonom ne bova skupaj stresla v srčno kap v pisarni. Tako nam pač sistem piše zakonodajo, da bi lahko preživel svojo požrešno in potratno drobovje.

Zato pa sva z otrokom toliko bolj vesela vikendov. On zato, ker lahko vstane čisto po svoji volji pet minut pozneje kot takrat, kadar mora v vrtec, odpre vrata spalnice, naredi tisti žalostni obrazek ter nekoliko zategne: »Mooomi, js grem kakat«. Jaz pa zato, ker po brisanju ritke, serviranju zajtrka in iskanju pravega kanala za živžav, lahko smuknem nazaj v posteljo in se kakšno dodatno urco delam, da še spim. In kadar se gremo mestno življenje, skočimo še okoli vogala po sveže pečene rogljičke z marmelado. No, ti pa znajo jutro dejansko narediti dobro. Hec je le v tem, da po definiciji takrat že zdavnaj ni več jutro ;-) .

In tako odkrmarimo iz jutra v dan. Čeprav službe nimam ravno daleč stran, jutranja logistika z vožnjo v vrtec in pisarno znese skoraj eno uro. Tokrat je bil tempo v službi precej divji, hkrati se odvija več projektov in tisti, ki se na to vsaj malo spoznajo, vedo, da nam projektantom (ah ja, samo o tem bi se dalo naložiti kakšno kolumno, kdo je arhitekt in kdo projektant) teče voda v grlo, preden v polno veljavo stopi nov energetski zakon, ki nam bo po malem čisto vsem začinil življenje. Trend gre namreč v to smer, da svoje koče nepredušno izoliramo od okolice ter jih naredimo avtomatizirano energetsko samooskrbne. To dojemam kot izolacijo od zdrave pameti zavoljo zmanjšanja porabe energentov in fosilnih goriv. Cilj že morda opravičuje sredstva, vendar bivanje v recimo hermetično zaprti pasivni hiši ne jemljem ravno kot napredek civilizacije. V pasivni hiši namreč strojni avtomatizem skrbi za kvaliteto in karakteristike zraka, zato ne sme imeti najmanjše točke, kjer bi skozi ovoj stavbe pronicali zunanji vplivi. Pozabite na odprta okna in jutranje kavice na balkonu z odprtimi vrati. No, kakorkoli, v projektivi ni nikoli dolgčas, že zavoljo recesijskih časov, ki so dober izgovor, da bi vsi vse imeli tako rekoč zastonj. Potem pa izdelaj projekt, s katerim bi se lahko ponosno pohvalil.

Imam to srečo, da službo lahko izklopim, ko se odpeljem iz pisarne. Oddrvim po mulca, ki je običajno zadnji v vrtcu, pri čemer se vsakič znova vprašam, koliko staršev sploh še hodi v službe, če je naš otrok med prvimi zjutraj v vrtcu in zadnji popoldne, vmes pa mine 8 ur in četrt. In potem me otrok vpraša, kako to, da jaz pa nikoli ne pridem po njega že po kosilu. Kaj bi ga zavijala v pravljice, moj odgovor pač zveni v stilu tiste Smolarjeve »Je treba delat«. Najlepše pa je seveda takrat, ko po službi pričakuješ otroški nasmeh in veselje, pa se zatakne že pri trmi zaradi obuvanja čevljev.

Ostanek popoldneva je vedno umetelno štrikanje med potrebami vseh družinskih članov, pri čemer sva si z dragim odškrnila kos časa vsak zase in se vpisala vsak k svojemu borilnemu športu. Po štirih letih sem ponovno oblekla kimono in stopila na tatami. Občutek? Rahlo trapast, ampak zgolj zaradi pozabljenega znanja in lastne lesenosti, sicer pa se po treningu počutim prerojena, kot da sem šele dobro vstala. Ko je že dobršen del dneva mimo, lahko rečem, da je dober. Tudi zaradi koščka čokolade. Dober dan. Dober večer. Ampak dobro jutro? Ni šans!

Oglašujte pri nas

Podobni članki