marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Balkonska simfonija

Pošlji prijatelju

DrejcDrejcDrejcDrejc

Pozno zvečer je.

Mož se je pravkar ljubeče žrtvoval in za namene mojega kreativnega izražanja zavil v prvo gostilno na klepet ob hmeljevem čaju - da se bom lahko v ustvarjalnem miru razpisala na temo, ki mi bo v tem trenutku padla z neba. Lepo je imeti razumevajočega partnerja. Prav tako sem mu pred nekaj časa potarnala, kako že dolgo nisem uspela kam za nosom spontano odjadrat, da bi se mi zgodila kakšna dobra fotografija - naslednji dan je samo zame popokal otroka in psa na polurni sprehod in mi naročil, naj se s fotoaparatom malo sprehodim okoli hiše in naredim kakšno fotko za na razstave, da bom že končno zadovolj(e)na.

Najbrž je tej skrajno simpatični, a silno neuporabni ideji botrovalo dejstvo, da je ena izmed dvojice mojih najuspešnejših fotografij nastala preprosto z domačega balkona. Čemu zapravljati oderuške vsote za svetovna popotovanja, če lahko uspe za prvim vogalom … Ampak kreativnega izražanja si ne moreš vzeti iz hladilnika, odrezati poljuben kos, ga počiti na kruh z majonezo in čez nekaj minut zadovoljen z rezultatom preiti h kakšnemu pomembnejšemu vsakdanjemu opravku. Eni smo pač malo trčeni in nam to ne gre najbolje od rok. Zato pa kdaj popolnoma spontano in polni naboja sčaramo kaj presenetljivega, zaradi česar začnejo tisti okoli nas šušljati nekaj o umetnikih. Moram pa mimogrede opozoriti na nedoslednost analogije, ki jo je pred kratkim izpeljala sodelavka: Petra, če je kdo trčen, še ne pomeni, da je umetnik! Velja kvečjemu nasprotno, namreč da so vsi umetniki vsaj rahlo trčeni. Nikoli nisem trdila, da sem umetnik. Najbrž zavoljo ideje, da so vsi trčenci umetniki in da je vsaka filozofsko obarvana čačka na papirju že umetnost. Pravzaprav mi je popolnoma vseeno, s kakšnimi nalepkami me polepijo, trčenost pa rada vključim v svoj bit kot izgovor za karkoli tistega, kar utegnem storiti drugače od ostalih.

Večerilo se je, jesensko sonce je počasi ugašalo za hribovje, topla svetloba me je povlekla na balkon.

Balkon. SSKJ ga obrazloži takole: »ograjen pomol iz hišnega zidu, z vrati povezan z notranjimi prostori«. Živim na hribčku sredi narave, pa lahko kadarkoli smuknem iz hiše na travnik ali v gozd. A ne morem brez balkona. Težko razložim, kaj mi pomeni tista minutka posedanja na »pomolu« z nogami na ograji. Meditativne razsežnosti ima. Kakšno dekado nazaj sem o balkonu spisala celo pesem. Povrh vsega sem arhitekt in imam zavoljo profesionalne deformacije močne ideje o bivanju in človeški interakciji med domačim brlogom in širnim svetom. Česa bolj svetoskrunskega, kot je stanovanje v bloku brez balkona, po možnosti s francoskim oknom na glavni fasadi, si v zvezi z bivanjem sploh ne morem predstavljati. Najbrž bi zapadla v neozdravljivo depresijo, če bi bila prisiljena živeti v kakšni izmed takšnih lukenj. Balkon mojega dragega visi nad najbolj prometno štiripasovnico, pa ga vseeno občasno z užitkom koristim za posedanje.

Tista gosta predvečerna svetloba, ki bi jo skorajda lahko zajel v kozarec in se z njo opijal, je risala dolge sence. Sloneč na ograji sem srkala čarobni eliksir matere narave, ko se mi je nenadoma pred očmi pojavila slika. Pod balkonom je terasa, obložena z rustikalno obdelano keramiko. Na njej si je teta postavila kovinsko mizico in stolčke v nekakšnem bidermajer stilu. Bele kovinske čipke so na grobo opečno površino v odtenkih terrakote risale krasne senčne vzorčke. Skočila sem po fotoaparat, se naslanjala čez ograjo in zajemala prizor v okvirčke. Ker kompozicija nikakor ni sedla, sem tekala po stopnicah gor in dol, na terasi prestavljala stolčke po centimetrih in že nekoliko zasopihano ponovno škljocala z balkona. Najbrž sem vajo ponovila najmanj desetkrat, potem pa je sonce odneslo svoje sence za Zasavsko hribovje.

Kmalu zatem sem se pridružila fotografskemu društvu in izkušene oči so fotko prepoznale kot odlično. Začela sem jo pošiljati na mednarodne razstave pod imenom »Bitter sweet simphony« in običajno je bila na vsaki sprejeta. Leta 2009 smo v organizaciji našega društva izpeljali tudi mednarodno razstavo in prejeli nekaj tisoč fotografij iz več kot petdesetih držav sveta, moji čipkasti stolčki pa so mednarodno žirijo tako močno prepričali, da so jim podelili zlato FIAP medaljo in zlat prstan sponzorja. Takrat sem požela svojih pet minut lokalne slave in za medije ponosno izjavila, da dobra fotka lahko nastane tudi na domačem dvorišču, čeprav jih nekateri leta in leta iščejo na dragih svetovnih popotovanjih. Stolčki so do danes dobili še bronasto medaljo mednarodne fotografske zveze v Španiji, srebrno na temo abstrakcije, diplome v Nemčiji, Angliji in Srbiji in nekaj domačih priznanj.

Zatorej ne morem mojemu dragemu prav nič zameriti, če me pošlje za vogal hiše s fotoaparatom. V glavi pa imam seveda popolnoma drugačne ideje, ki čakajo, da se kak dan osvobodim spon vsakdanjika in spustim ustvarjalnost na plano. Fotografija je eden izmed izraznih medijev, ki zmorejo z visoko sporočilnostjo spregovoriti o svetu, ki si ga ustvarjamo. Nekoč, ko bom velika, bom zmogla tudi kaj takega. Zaenkrat pa zgolj skromno sporočilo vsem tistim, ki imate ideje in sanje, pa ne najdete časa, energije, sredstev itd. za njihovo uresničitev: spustite čute na pašo, privoščite si pet minut z nogami na balkonski ograji in odsanjajte kam tja v čisto svoj svet.

Oglašujte pri nas