marmelina| Vsakdanje - povsem enostavno.

Bolje maroni v roki kot Armani v Emporiumu

Fotolia

Ljubljančanke, Slovenke, tujke in turistke, ki se boste znašle na Prešernovem trgu v središču stare Ljubljane: prisluhnite! V hladnem pišu jesenskega vetra, v bližajočem se prednovoletnem čas,u vas, saj že veste, na vedno istem vogalu čaka vroči kostanj – mala in velika merica. Bodite pozorne na gospoda, ki nonstop meša ogromne dišeče marone – pod črno jakno in delovno pekovsko opravo ima zavezano simpatično zeleno kravato. Ravno ta kravata na drugače čisto črnem stricu, ki je ves zadimljen, da ne rečem umazan, mi je zamaknila pogled v njegovo ozadje – v »Galerijo Emporium«.

Štiritisočpetsto kvadratnih metrov prestiža, v njihovi reklami opisanega kot »doživetje razkošja za vsakogar.«

V soboto sem se pridružila ljudem, ki so prišli naravnost s tržnice, kjer so lažje doživeli nekaj razkošja (pa še tam sem dala za en mango 13 evrov!), ter (obloženi s cekarji in vrečkami s kislim zeljem), odšli skozi težka, zlata vrata nove Galerije Emporium. Občudovanja vredno – sama prenova Urbančeve hiše, zgrajene leta 1903, edinstvena lokacija, kraljevski ambient in seveda vse cotke in čeveljci ter torbice in dodatki, naloženi v njej. Pravi zaklad, ni kaj! Zmotilo me je samo to (no, ne samo to), da smo se vsi dotikali in »pipkali« cunjic, ki so, kako naj se izrazim – za večino zeeeelo drage.

Bi bilo »fer«, da bi šla nalašč pomerit kavbojke za 1.390 evrov, čeprav jih potem ne bi kupila? Mogoče bi bilo smiselno uvesti hišni predpis: da bi si vsi obiskovalci (ne bom rekla kupci, ker bo teh po moje bolj malo), morali nadeti rokavice, v katerih bi prijemali oblačila. Tako bi ostala oblačila neokrnjena in spoštovana do prihoda pravega kupca, ki si tudi ne zasluži dobiti nekaj tako dragega, pa že čisto pregnetenega.

Baje so vsi uslužbenci Galerije Emporium strokovno usposobljeni – upam, da imajo za sabo tudi kakšen kratek tečaj psihoanalize kupcev, da bodo znali ravnati v stresnih situacijah: ko bo žena jokala možu, da mora imeti to jakno, čeprav stane več kot en avto, ali ko bo kdo omedlel od pritiska, ker je taka nula, da si v celem svojem življenju ne bo mogel privoščiti kakšnega »hot couture« kosa niti takrat, ko bo končno v razprodaji.

Držim pesti, da bo tale trgovina zaživela in da ne bo opaziti mojih črnih scenarijev, vendar se je bom vseeno v bodoče malo izogibala in se raje pasla v bližnji Nami ali v Emporiumu v BTC-ju, kjer ni vmes toliko čustev.

Aha, kostanj …

Pred leti me je frajer peljal vso dolgo pot iz Velenja na Prešernov trg (ker je bilo to zelo »in«) po pečene marone. Danes pa bodo novodobni frajerčki verjetno vozili svoje miške gledat pompozno Galerijo Emporium. Se stvari v decembrski Ljubljani sploh še lahko sučejo okrog kostanja in kuhanega vina?

Srčno si želim, da bi bile stvari narejene malo drugače. Zakaj iz te čudovite ex-secesijske palače ne diši po cimetu? Zakaj se tukaj ne zavijajo poleg dragih kosov še drobna darila, ki bi si jih lahko privoščili s plitkimi recesijskimi denarnicami? Se ne da dobiti koščka, ki so mi ga »dovolile« podobne mogočnice v Londonu, Parizu, New Yorku?

Naj ne bo vse tako črno – mogoče pa sem le videla tudi pasove, šale, rute, denarnice in nekaj blagovnih znamk, ki niso tako nedostopne? Prepričajte se same. Pa brez čustev in predsodkov, prosim.